Kot je pisal Edvard Kardelj Ivanu Ribarju, so Stanetovi vsak mesec pobili približno šestdeset ljudi. Franc Rozman - Stane je dal zverinsko poklati sedem nedolžnih članov družine Černe (fotografija žrtev).
Tudi v vojaškem smislu je Rozmanova partizanščina slabo domišljena gverilska anarhija, ki v vojaškem in strateškem smislu nima ničesar s pojmovanjem regularne vojaške tehnike, predvsem pa njenih uspehov. O fiasku 14. divizije, ki jo je vodil prav rdeči toreador, so že mnogi pisali. V branje ponujamo odlično študijo, ki pove, da je bil pohod ena sama obveščevalna in taktična polomija (Marijan F. Kranjc: Obveščevalno-varnostna zaščita pohoda 14. divizije NOV in PO Slovenije na Štajersko, Borec, Ljubljana, 1998). Povejmo še, da je Pohorski bataljon na Osankarico pripeljal prav Rozman Stane. Izginil je, preden je počila prva puška.
»Aprila je Rozmanova brigada razvila precejšnjo aktivnost. Takoj na začetku je odšla 3. četa Ristovega bataljona v Trebnje, da bi tam likvidirala lesnega trgovca Ivana Bana, narodnega izdajalca. Ker ga niso našli doma, so se pomaknili na Gradišče, se tam v zidanicah napili, zvečer pa polegli na skednju domačije Antona Vidmarja na Blatnem klancu. Zjutraj so jih obkolili Italijani. Padlo je 10 partizanov. Italijani so se hudo znesli nad domačimi, ki po pisanju Zorana Hudalesa v knjigi Občina Trebnje v NOB sploh niso vedeli, da imajo na skednju goste. Zakonca Vidmar so ustrelili na domačem pragu. (…) Toda Francu Rozmanu in Dušanu Kvedru to ni bilo dovolj oz. zanju življenja niso bila pomembna. Spet so morali za nesrečo biti krivi drugi, da se je zakrilo nesmiselno početje 1. partizanske brigade.« (Ivo Žajdela, Trinajsti bataljon, Demokracija, 6, 2004, str. 42). Ì•Ì•Ì•Ì•
»Toda tudi to še zdaleč ni bilo vse. V tem času sta komandanta nadaljevala svoj krvavi ples. 15. aprila ponoči so partizani na Mirni ustrelili Alojza Uhernika, njegovo ženo in 15-letno hčerko. Še pred tem so prav tako na Mirni ustrelili Franca Kolenca, njegovo ženo in štiriletno hčerko. Hud zločin so Rozmanovi partizani nadalje storili 13. maja v Šentvidu pri Stični, ko so umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene v hiši ustrelili Franca Hrena, uglednega vaškega odbornika, 18- in 16- letna sinova so odgnali s seboj in ju neznano kje ubili. Ugrabili so še tudi ne dvajsetletno Marijo Urbančič, zaposleno na občini Šentvid, in jo ubili. Nekaj kasneje so ugrabili še Janeza Zupančiča. Ko ga je 13-letni sin šel iskat, so ubili tudi njega.« (prav tam). Skratka, kot je pisal Kardelj Ivanu Ribarju, so Stanetovi vsak mesec pobili približno šestdeset ljudi. »Zgodile pa so se še hujše reči, o katerih ti pismeno ne morem govoriti.« (Kardelj Ribarju, citirano po Ivo Žajdela, Pokol v Gozd-Reki, Demokracija, 8, 2004, str. 42). Najverjetneje je Kardelj mislil prav na ta pokol: Rozman - Stane je namreč dal zverinsko poklati sedem nedolžnih članov družine Černe.
VEČ V TISKANI IZDAJI