Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil mož, zaradi katerega Janša direktorju STA očita sodelovanje pri umoru

Zadevo sem zelo podrobno spremljal kot takratni predsednik Združenja novinarjev in publicistov. Meško je svojo novinarsko kariero začel konec osemdesetih let: najprej kot sodelavec študentskega časopisa Tribuna, nato je bil tri leta novinar Mladine, kjer je med drugim razkrival povojne poboje. Med drugim je delal tudi za TV Slovenija, dnevnik Republika, revijo Podjetnik, POP TV oziroma PRO Plus. Julija 2007 je bil imenovan za odgovornega urednika STA. Na ta položaj ga je imenovala takratna direktorica Alenka Paulin, njo pa takratna prva Janševa vlada. Po volitvah 2008, na katerih je zmagala SD Boruta Pahorja in premagala SDS Janeza Janše, je Paulinova odšla, Meško pa je ostal.

Marca 2009 je Pahorjeva vlada za novega direktorja agencije imenovala Veselinoviča, ki je aprila prevzel položaj. Novi direktor ni takoj zamenjal Meška, ampak je od njega zahteval vedno nove naloge. Med drugim, da vsak dan piše poročila, v katerih naj poimensko ovaja svoje sodelavce glede na pomanjkljivosti in presežke. Vmešaval se je v uredniško politiko, od Meška je zahteval pojasnila o posameznih člankih in intervjujih, tudi po polnoči. Zaradi bolezni je Meško odšel na dvomesečni bolniški dopust, a šikaniranje se je nadaljevalo tudi po vrnitvi v službo. Veselinovič je od njega zahteval uredniški program, a z njim ni bil zadovoljen. Toda namesto da bi ga preprosto razrešil z mesta odgovornega urednika, je proti njemu uvedel postopek krivdne odpovedi delovnega razmerja, ki se je končal 2. novembra 2009. Prav v času, ko ga je Veselinovič odpustil, je bil na pregledih na onkološkem inštitutu in dober mesec pozneje zvedel za hudo bolezen.

Meško je zoper STA vložil tožbo na delovnem in socialnem sodišču, vendar žal ni dočakal konca mediacijskega postopka, ki naj bi se začel junija. Umrl je 20. maja 2010. Po smrti je STA na predlog takratnega premierja Boruta Pahorja sklenila poravnavo z družino pokojnega Meška in ji izplačala odškodnino v višini plač, ki bi jih Meško dobil, če ga Veselinovič ne bi razrešil. Direktor STA sicer nikoli ni hotel priznati, da ga je razrešil nezakonito, poravnavo naj bi sklenil iz pietetnih razlogov. Tudi Pahor ni nikoli javno obsodil Veselinovičevega početja in predlagal njegove zamenjave. Še več, njegova vlada mu je z novim zakonom o STA zacementirala položaj, tako da ga lahko zamenjajo zgolj nadzorniki, ki jih na predlog vlade imenuje državni zbor.

Žal Mešku ni nikoli uspelo svoje zgodbe predstaviti poslancem, članom komisije za človekove pravice. Tik preden smo se dogovorili za njegov nastop, ga je predsednica Eva Irgl odpovedala, ker je morala na dnevni red uvrstiti bolj pomembno razpravo o Udbi. Tako je Meško, preden je prišel na vrsto, moral v bolnišnico in umrl. Tudi pozneje ga druga Janševa vlada ni rehabilitirala. Združenje novinarjev in publicistov je marca 2012 zahtevalo od vlade revizijo nezakonite razrešitve in krivdne prekinitve delovnega razmera Mešku, opravičilo svojcem in ustrezne pravne postopke proti Veselinoviču. A zgodilo se ni nič. Veselinoviču druga Janševa vlada ni skrivila niti lasu.

Ko je Janša postal tretjič premier, je razglasil vojno (vsem) medijem, tudi STA. Zgodba o okrutni odpustitvi Meška je postala priročen izgovor ne le za boj proti Veselinoviču, ampak proti vsem novinarjem STA, ki jih skuša vlada z neizpolnjevanjem zakonskih finančnih obveznosti do agencije poslati na cesto. To, kar je Veselinovič storil enemu novinarju STA, skuša Janša storiti vsem, nehote pa je s tem Veselinoviča povzdignil v heroja tistih, ki premierja ne prenesejo. Tega si Borut Meško gotovo ni zaslužil.