Dodaja še, da je pol leta, preden je začel urejati Tribuno, delal kot miličnik in da po Tribuni ni bil uslužbenec RSNZ, da ni delal za SDV, ni bil njihov vir ne sodelavec ter da je nasprotno, »razkrival njene razkrival njene rabote in jo na koncu onemogočil«. Bavčar je tudi prepričan, da v udbovskih arhivih ne bom našel nič o njem.
To je povsem mogoče, saj je bila večina udbovske dokumentacije uničena leta 1990, ko je partija na volitvah izgubila oblast, Demos pa je še ni prevzel. Oziroma bolje rečeno, v imenu Demosove vlade je nekdanjo SDV kot novi notranji minister prevzel prav Igor Bavčar. Ni znano, kdaj je izginila njegova udbovska dokumentacija in če je sploh obstajala.
Dejstvo pa je, da se je ohranila evidenca nekdanjega republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), pod okrilje katerega je spadala takratna SDV oziroma po domače Udba. To evidenco je na spletni strani udba.net objavil avstralski Slovenec Dušan Lajovic, pozneje pa jo je izročil Arhivu RS, ki jo tudi hrani, saj jo ima za verodostojen vir. Če tega Bavčar ne verjame, naj vpraša Janeza Janšo, ki je prav zaradi tega zmagal v sodnem postopku, ki ga je zoper njega sprožila oseba z udbovsko šifro 60000.
Kar zadeva Igorja Bavčarja, je prav tako naveden na omenjenem seznamu udba.net. Zapisano je, da je bil rojen 28. novembra 1955 v Postojni, kar se ujema z njegovimi uradnimi podatki. Poleg tega piše, da je po poklicu miličnik, da je (takrat, ko je bil vpisan v to evidenco) imel srednjo izobrazbo in da je uslužbenec RSNZ.
Nato piše, da je zabeležen v kazenski evidenci in da ima kar tri dosjeje SDV, in sicer s številkami 0056149-0000, 0060000-10966 in 0013588-00280. Po šifrantu, ki je bil priložen k seznamu udba.net, prva številka pomeni registracijsko številko rednega registriranega sodelavca SDV, druga oznako uslužbenca in pripadnika rezervne sestave SDV, tretja pa številko dosjeja posebnih virov (rezidentov) SDV.
Ne vem, kaj vse je v zgodnji preteklosti počel Igor Bavčar, saj v njegovi biografiji obstaja luknja pred obdobjem, ko je, kot sam pravi, razgrajeval nekdanjo komunistično tajno policijo. V letih 1978 in 1979 je bil, kot je znano, odgovorni urednik Tribune, kjer je pel slavospeve proletarski revoluciji in udrihal čez buržoazijo. Na to obdobje je, kot pravi, ponosen.
Seveda je lahko najbolj ponosen na obdobje, ko je vodil Odbor za varstvo človekovih pravic JBTZ in potem, ko je postal notranji minister slovenske osamosvojitvene vlade. Malo manj je najbrž ponosen na svoje strankarsko prehajanje iz Demokratov v LDS in potem iz politike v gospodarstvo, ko je prevzel krmilo družbe Istrabenz.
Igor Bavčar se v zadnjem obdobju skuša predstavljati kot neke vrste Robin Hood in politični zapornik, a dejstva so drugačna.
Sicer se tudi v tem zadnjem obdobju skuša predstavljati kot neke vrste Robin Hood in politični zapornik, a dejstva so drugačna. Potem ko je prevzel Istrabenz, ga je skušal polastniniti s tako imenovanim menedžerskim odkupom, ki pa se mu je izjalovil, tako da je na koncu nekoč mogočna gospodarska družba propadla oziroma je bila razprodana.
S prevzemom je hotel postati eden od največjih slovenskih gospodarskih mogotcev, kar ustreza pojmu buržoazije, proti kateri je grmel kot urednik Tribune. Toda vlak je odpeljal v napačno smer, če uporabim njegove metafore.
Še več, sodišče je v dveh sodbah, najprej junija 2013, nato pa še na ponovljenem sojenju septembra 2016 Bavčarja spoznalo za krivega pranja denarja zaradi nezakonitega trgovanja z delnicami Istrabenza leta 2007, s katerim se je skupaj z bratoma Kristjanom in Nastjo Sušinski okoristil za 24,3 milijona evrov. Bavčarja je sodišče obsodilo na petletno zaporno kazen, povrniti pa bo moral več kot 18 milijonov nezakonito pridobljenega denarja.
Po nekaj izmikanjih se je septembra lani vendarle odpravil v zapor na Dobu, kjer ga je že od konca leta 2014 čakal njegova pajdaš, nekdanji prvi mož Pivovarne Laško Boško Šrot, ki je bil na pet let in sedem mesecev zapora pravnomočno obsojen v isti zadevi, torej zaradi nezakonitega trgovanja z delnicami Istrabenza.