Če se nasilje med zrelimi ljudmi, ki bi morali znati obvladovati svoje negativne reflekse, razrašča, je neumno pričakovati, da se širjenje družbene blaznosti, ki smo ji priča zlasti po koncu epidemije kovida, ne preliva v vse pore našega bivanja. Saj ne da nasilja pred kovidom ni bilo, to ne, ga je pa po epidemiji mnogo mnogo več. In to nasilje spremlja enaka in grozljiva brezbrižnost okolice, kot smo ji bili priča na strehi celjskega nakupovalnega središča.
Zlo v nas
Če bi se otroci po šolsko stepli med sabo, to nekako še vedno dojemam kot njihovemu razvoju primerno dejanje, skrb zbujajoče je, da se je krdelo razdraženih najstnikov brez milosti spravilo na eno osebo. Pri tem mučenju so celo vidno uživali. Grozljivo, a žal nič novega. Takšni pač smo današnji ljudje. Globoko v sebi zlobni, le da to zlo ves čas zavijamo v celofan spodobnosti.
To je tudi dokazal znani stanfordski eksperiment iz leta 1971, ko je tamkajšnji profesor psihologije Philip Zimbardo preko oglasa poiskal študente, ki so za 15 dolarjev sodelovali pri znanstveni raziskavi. Med izbranimi kandidati so nato z metom kovanca izžrebali devet izbrancev, ki so jih določili, da bodo pri poskusu igrali vlogo zapornikov, preostalih 15 pa je dobilo vloge paznikov. Osnovna ideja eksperimenta je bila, da bi vsi kandidati skupaj dva tedna v kleti oddelka za psihologijo stanfordske univerze gojili razmere, kakršne vladajo v resničnem zaporu.
Igra. Šala. Vaja. Tako je bil eksperiment mišljen načelno, rezultati, ki se ga vsi udeleženci še danes spominjajo z nelagodjem, pa so bili šokantni. Razmere v namišljenem zaporu so že v nekaj dneh postale tako nevzdržne, da so morali poskus, ki naj bi po prvotnih načrtih trajal dva tedna, prekiniti že po šestih dneh. Udeleženci so hitro prestopili vse meje dobrega okusa, ni šlo več samo za poučno šolsko vajo, temveč za izživljanje ene skupine mladeničev nad drugo.
Medvrstniško nasilje v Celju je pod drobnogledom policije, ki je že identificirala pet mladoletnih osumljenk.
Najstniške pošasti
Zato me ne čudi, da se je najstnikom v krempljih Tiktoka zmešalo od besa, nesamozavesti, jeze, zafrustriranosti, lenobe in razvajenosti ter da so se ob prvi ponujeni priložnosti sprevrgli v pošasti, ki je za všečke sposobna tudi ubijati. Zanje to ni nobena drama, takšne ogabne stvari na Tiktoku gledajo in lajkajo ves čas. Včasih smo starši imeli nadzor nad tem, kaj naši sončki delajo in gledajo po televiziji.
Na socialnih omrežjih, kjer danes poteka resnično življenje naših najstnikov, so nasilni in bizarni prizori nekaj čisto normalnega. Nobeden od staršev nima nadzora nad tem, kaj počne njegov mladostnik, pa če se še tako močno tolče po prsih. Moda permisivne vzgoje, ki smo jo starši trenutne generacije tako nekritično posvojili za edino zveličano, danes prinaša svoje neslutene posledice, zlasti tiste negativne.
Za permisivno vzgojo je značilna podrejena vloga staršev (in vseh drugih udeležencev) do otrok. Otrok je center sveta, bog, mali faraon, starši pa smo njihovi sužnji, ki jim strežemo spredaj in zadaj ter smo dolžni poskrbeti za vse, tudi za sončno vreme. Je samo eno in edino pravilo, da je otrok srečen tukaj in zdaj.
Kakšna zabloda
Čeprav imamo starši dobre namene, s permisivno vzgojo dosegamo ravno nasprotno. Angleška psihološka stroka, ki je v 90. letih popularizirala permisivno vzgojo, je že pred desetletjem nedvoumno in jasno priznala, da je ta vzgojni koncept otrok povsem zgrešen ter se javno opravičila svetu za povzročeno škodo na vsaj dveh generacijah otrok. Mi pa še kar sedimo na tem vlaku neperspektivne vzgoje z zaprtimi očmi. David Eberhard, švedski psihiater in avtor knjige Kako so otroci prevzeli oblast ugotavlja, da je permisivna vzgoja ustvarila generacijo arogantnih mladih ljudi, brez empatije in sposobnosti osebne prilagodljivosti, ki po razvajanja polnem otroštvu ostajajo bridko razočarani.
Lahko se samo tolažim, da bo krdelo hormonskih nasilnic, ki niti ne razumejo razsežnosti lastnega primitivizma, kaznovalo surovo življenje. Tam pa ne bo staršev ne olepševalnih filterjev pri vsakodnevnem boju za plačilo položnic. Večkrat slišim, da bi morali našim otrokom zapustiti lepši planet. Morda ne bi bilo slabo, če bi tudi temu planetu pustili boljše otroke.
