V nedeljo bo šlo precej na tesno in odločal bo vsak glas, kažejo zadnje raziskave javnega mnenja. V zadnjem tednu referendumske kampanje se lahko še marsikaj zgodi, a na koncu bo zmagovalec tisti, ki mu bo uspelo pritegniti večje število volivcev. Če bo udeležba majhna, kar po vsej verjetnosti bo, bo arbitražni sporazum najbrž propadel. Tudi trenutne slabe družbene razmere, povezane z gospodarsko krizo, bolj spodbujajo nasprotnike Pahorjeve vlade kot njene podpornike.
Načeloma, ne glede na rezultat, imajo volivci vedno prav. Še posebno to velja na referendumih, kjer je državljanom dana moč uveljavljanja neposredne demokracije. Slovenska politika, družno tako pozicijska kot opozicijska, je breme odločanja o usodni arbitražnega sporazuma o določitvi meje s Hrvaško prenesla na hrbet volivcev. Njihovo voljo bo v vsakem primeru – ali bo sporazum potrjen ali zavrnjen – treba spoštovati.Vsakršna vnaprejšnja opravičevanja, da v primeru zavrnitve arbitražnega sporazuma, ne bo šlo za poraz trenutne vlade, pač pa za poraz razuma, niso nič drugega kot bebava (prosto po Gregorju Golobiču) provladna propaganda. Razne Mance Košir, Saše Hribarji, Zorani Predini, Mojce Drčar Murko, vedno eni in isti podporniki na vpoklic, naj si bo ko je treba dati podpis za Kučanovo ali Türkovo predsedniško kandidaturo ali tokrat za arbitražni sporazum, se res ne morejo oklicati za edine in monopolne predstavnike razuma (čeprav gre le za besedno skovanko »za spoRAZUM«); tiste, ki so proti arbitražnemu sporazumu, pa diskvalificirati s kolaboranti z neumnostjo. To nima nobene zveze z razumom, so prej njegovo nasprotje, ki bi ga lahko označili za čisto navadno politikanstvo ljudi, katerih beseda naj bi kot mnenjskih voditeljev nekaj veljala.
Ko gre zares in ko gre na tesno, se rad vedno znova zgane tudi upokojenec Milan Kučan, ki že osem let ni več predsednik države, pa se ves ta čas obnaša, kot da bi še vedno bil. In Kučan ne bi bil Kučan, če se ne bi aktivno vključil v agitacijo za potrditev arbitražnega sporazuma. V to naj bi ga iznenada prepričala potreba, da se ta spor končno uredi. Še pred petimi je imel popolnoma drugačno stališče. V intervjuju za zagrebški Globus je izjavil, da bi bila arbitraža polomija oziroma kapitulacija tako slovenske kot hrvaške politike.
To, da Kučan govori enkrat tako, drugič drugače, odvisno od potreb in okoliščin, za politike še ni najbolj sporno. Bolj sporna je Kučanova velika (so)odgovornost, da mejni in tudi drugi problemi s Hrvaško niso bili rešeni v enajstih letih, ko je imel najvišjo funkcijo v državi – najprej je bil predsednik predsedstva, nato dva mandata predsednik republike – in bi lahko kaj storil za to, pa očitno ni.
Vprašanje je, kolikšen del slovenske javnosti sploh še jemlje resno nekdanjega predsednika države, ki o opoziciji ne v prejšnjem ne v sedanjem režimu ne najde lepih besed in jo pogosto obtožuje izsiljevalske politike. Po drugi strani v stilu velikega političnega dvoličneža podpira sporna dejanja politikov leve opcije – denimo Katarine Kresal, kateri je celo politični mentor. Ob zadnji interpelaciji ji je Kučan zavaroval hrbet z zelo sporno izjavo, da notranja ministrica za opozicijo ni moteča zaradi bulmastifov ali najema nacionalnega preiskovalnega urada, pač pa zaradi svojega stališča do reševanja vprašanja izbrisanih. Po načelu: ni važno kaj dela, samo da je naša!
Še večje neumnosti je Kučan klatil pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami: »Tisti, ki boste glas oddali za Mirana Potrča, boste glas vložili v dobro naložbo, ki bo dvignila borze in delnice na borzi.« Za to izjavo je dobil bučen aplavz v volilnem štabu SD sredi Ljubljane. Potrč je bil kasneje seveda izvoljen, delnice pa kljub temu niso zrasle, ampak zaradi svetovne recesije zgrmele še bolj proti dnu. In danes, ko Kučan govori o tem, da je treba podpreti arbitražni sporazum, lahko ostanemo še brez polovice Piranskega zaliva in stika Slovenije z odprtim morjem.