Kdo so v resnici pravi prvoborci slovenske osamosvojitve? Tisti, za katere se je doslej malo namigovalo, to niso. To ni Demos, to niso Janez Janša, Igor Bavčar, Jože Pučnik in vsi drugi vključno z večinskim slovenskim narodom. Ne, to je ponaredek naše osamosvojitvene zgodovine. Zato poglejmo, kaj pravi zgodovinska resnica, pri kateri so sodelovali biseri slovenskega tranzicijskega zgodovinopisja, zapuščina marksističnega centra in nenapisani spomini kot ključni dokaz.
V delu arhiva, ki ga upravičeno s svojimi življenji in orožjem ščitita Selan in Sova, smo na predvečer dvajsetletnice osamosvojitve odkrili ključni dokument o tem, kaj so bile poslednje besede tvorca socializma s človeškim obrazom Edvarda Kardelja. Kardelj je rekel: »Jokl in tovariši, naredite mi to deželo državo!« Jokl je partizansko ime našega najbolj znanega komunističnega šefa Franca Popita, ki nam je vladal v železni dobi slovenske komunistične zgodovine. Kardeljevo osamosvojitveno politično zapuščino so v osemdesetih, zlasti pa v začetku devetdesetih let uresničevali največji sinovi naše domovine.V gozdovih Rožnika nad ljubljanskim Mostecem so ob neznani smreki, če ni bil hrast, neznanega dne že leta 1980 ustanovili predsedstvo OG, torej osamosvojitvenega gibanja. Predsednik tega v resnici ilegalnega gibanja je postal Stane Dolanc, generalni sekretar Milan Kučan, zapisnikar Tomaž Ertl, predsednik izvršilnega odbora in za zamejstvo Danilo Türk, Janez Stanovnik je postal oče in mama gibanja, admiral Stane Brovet, sicer visok funkcionar JLA, pa je predstavljal zaledne obrambne sile osamosvojitvenega gibanja v povojih. Ustanovitev predsedstva OG je bila zaradi konspirativnosti objavljena v najbolj tajnem uradnem listu slovenske partije; najbolj tajnem zato, ker je obstajalo več uradnih listov: tajni uradni list, zaupni uradni list in najbolj tajni uradni list. Tega ni smel brati nihče, tudi Kučan ne, kar pomeni, da je med našimi veljala popolna konspiracija in drug drugemu niso zaupali.
Naloga predsedstva OG je bila, da po osamosvojitvi, če bo do nje že prišlo, rehabilitira svojo pravo vlogo pri delanju slovenske države s pomočjo naših medijev, naših zgodovinarjev in ob podpori gesla, da zgodovino pišejo poraženci. To se v teh dneh absolutno potrjuje!
Šest let po zgodovinskem dogodku ustanovitve predsedstva OG, ki je v resnici takoj za ustanovitvijo OF, je Jože Školč, takratni predsednik ZSMS, pri lovski koči na Toškem čelu ob polni luni približno ob 00.36 minut ustanovil dopisno sekcijo osamosvojitvenega gibanja, v kateri so bili še: Mile Šetinc kot propagandist, Borut Pahor kot ikona, Dušan Kumer kot rezervni Marx in Engels, Darja Lavtižar Bebler kot sufražetka osamosvojitve, Zoran Thaler kot blagajnik in Gregor Golobič kot naturščik, predstavnik kmetstva.
Temeljna naloga dopisne sekcije OG je bila, da v primeru zaostritev z Beogradom odigrajo vlogo mehčalca slovenskih stališč v Beogradu s priseganjem, da pojma nimajo, da so v resnici za Jugoslavijo in da mora biti slovenski narod oborožen z verovanjem v skupno domovino, ne pa z orožjem. Kar so izpričali v deklaraciji za mir, ko so zahtevali razorožitev, v resnici pa so nas takrat ob pomoči Kučana oboroževali z upanjem.
Dopisna sekcija OG je za zaostrovanje stališč v glavnem uporabila Viko Potočnik, ki je bila takrat zveza poslanka; sekcija je celo razširila govorice, da je ona vodja slovenskega odpora proti zvezni vladi in organom. Druga naloga dopisnih članov je bila, da so javno govorili, da so proti osamosvojitvi, ker si Slovenke in Slovenci že ne zaslužimo, da bomo žrli travo in lubje, tajno pa so postavljali temeljno kamenje spotike za slovensko državo.
Sočasno je bila konec leta 1990 ustanovljena sekcija inteligence osamosvojitvenega gibanja, ki naj bi filozofsko, psihološko, strateško in literarno utemeljila vlogo OG v prihodnjih zgodovinskih dogodkih. To sekcijo so sestavljali: Ciril Ribičič kot predstavnik oziroma delegat kontinuitete, Ivo Vajgl kot politična ambicija, Sonja Lokar kot ideja, Miran Potrč kot poklicni osamosvojitelj in Dušan Semolič kot dosmrtni sindikalist srpa in kladiva. Sekcija je imela nalogo, da poveže revolucijo maj 1945 z osamosvojitvijo in dokaže, da je slovensko državo izbojevala komunistična partija.
Ob tem pa ne smemo spregledati, kdo so bili zgodovinski predhodniki osamosvojitve! Vsak resen zgodovinski dogodek mimo tega ne more in ne sme. Najbolj eminenten predhodnik je bil Ivan Maček Matija, ki so mu naložili izvedbo obračuna z nasprotniki osamosvojitve takoj po drugi svetovni vojni. Med drugo vojno je bil eden od predhodnikov leta 1991 Franc Rozman - Stane, zato ga še danes evrsko častimo. Vida Tomšič, imenovana tudi Mati božja slovenske revolucije, je bila predhodnica ženskega krila osamosvojitve, Lidija Šentjurc pa moškega.
Najbolj frapanten in zgodovinsko zamolčan pa je podatek, da je Josip Broz Tito, čeprav Slovenec po materi, skušal slovensko osamosvojitev preprečiti. Že v zgodnjih šestdesetih letih je na nekem lovskem pohodu skušal likvidirati ikono slovenske osamosvojitve Edvarda Kardelja, ki je dobil nekaj šiber v glavo in spodnje okončine. Atentat se ni posrečil, osamosvojitev pa se je.
P. S.: Eni z molitvijo in postom slavijo obletnico osamosvojitve, drugi pa so res lačni.