V zadnjih dneh se je aktualnost časa zgoščevala v zgodovinski in simbolni razsežnosti, kakršni nismo bili že dolgo priča. Še več, nadejamo se lahko, da so nekatera razkritja odsihmal del slovenske »kulturne« identitete, ki je ne bo več mogoče izbrisati.
V zadnjih dneh se je aktualnost časa zgoščevala v zgodovinski in simbolni razsežnosti, kakršni nismo bili že dolgo priča. Še več, nadejamo se lahko, da so nekatera razkritja odsihmal del slovenske »kulturne« identitete, ki je ne bo več mogoče izbrisati. Začetek tedna je zaznamoval memorialni nastop Borisa Pahorja na nacionalni televiziji, še posebej nekateri od njegovih poudarkov, ki so kar vabili v nadaljevanje debate. V mislih ostaja predvsem njegov opis uničevalnega taborišča oziroma njegove terasaste strukture. Taborišče, ki po Pahorjevi izkušnji postaja del ne samo domače, temveč in predvsem tudi svetovne dediščine, se je od dna, kjer je bil krematorij, vzpenjalo navzgor. Čisto na vrhu so bile bivalne barake, čisto spodaj krematorij. Zgoraj življenje, spodaj smrt, med njima pa prostor za pokop. Ne čisto vsake vrste. V jamo, kamor so se iz gornjih ploskev v strmini stekale fekalije, je dežurni kaznjenec po potrebi stresal sivi prah, ki je ostal po upepelitvi nasilno pokončanih jetnikov. Spomladi in jeseni pa je zmes pepela in fekalij služila za gnojenje vrtičkov, v katerih je poveljnik taborišča z družino gojil okrasno cvetje in grmičevje. Ko smo že mislili, da je Pahor dosegel tisto točko, kjer je absurd bivanja v totalitarnem sistemu prignan do nepresegljivega klimaksa, nas je aktualnost spet prehitela. Ponjo se je bilo tokrat treba spustiti v Hudo jamo pri Laškem. Ta je ob zločinu, ki ga skriva v nedrjih živa in zgovorna, še dosti bolj kot one majske dni 1945, ko so komunisti svoje početje ugasnili v polstoletni molk. Precej skrivnosti rudnika sv. Barbare bodo razložili forenziki, tožilci in zgodovinarji. Ene pa ne morejo, ta pa je najpomembnejša. Zakaj je to odkritje šokiralo javnost tako močno in predvsem na tako nepovraten način? Rog je zbledel, Teharje so ideologizirali, na vse je legel prah politike, sv. Barbara pa je neomadeževana in v svoji živosti pripravljena na vse vrste razlage. Pomembna med njimi bo ta, da so krvniki za seboj pustili najbolj obtožujočo sled, namreč življenje samo, ujeto v predsmrtnem trenutku. Kaj mislimo s tem?Ko obiščete OÅ›wiÈ©cim, boste s seboj za vedno odnesli podobo kupa tisočev med seboj prepletenih otroških očal. Predstavljajte si kubus treh kubičnih metrov majhnih očal. Kubus tisočih zgodb odlaganja očal raz obraz, milijoni trenutkov pred smrtjo, vse to se podi po domišljiji slehernega od obiskovalcev. Na primer, kateri malček je nosil 261.542. par kovinskih očal? Kaj je v svojih predstavah čutil, mislil, doživljal, ko so mu jih zadnjič sneli?Slovenska zgodba pa je zgodba čevljev in zgodba kosti. Vsak čevelj, skrbno posut s prahom, nosi svojo zgodbo. Tako je tudi s kostmi. Ene so ostale tako, da je moč na mah uganiti, kako živo si je posameznik prizadeval priti na površje. Druge, kosti roke in podlahtnice, so obležale poleg železnega droga, ki je še šest desetletij potem jasno znamenje: služil je kot vzvod, s katerim je nekdo od nesrečnikov poskušal zlomiti zapah večne ječe. Še posebej pa vedo forenziki povedati o nenavadnem očesu, ki se je ohranilo v eni od lobanj, posutih z apnom. Oko je še danes živo, mumificirano zre na svet z neke vrste presenečeno radovednostjo. To je tista lastnost, ki nas še posebej odlikuje kot ljudi. Vseh teh stvari ne navajamo iz pietete oziroma ohranjanja zgodovinskega spomina. Nasprotno, njihova aktualna moč je v odkriti demontaži sedanje oblasti. V zadnjem času smo priča fenomenu sesedanja Pahorjeve vlade v sebe samo in temu prilagojenemu refleksu tranzicijske levice, češ vlada že, vendar je problem z njenim predsednikom, te kosti pa vladajočo garnituro grizejo na najbolj občutljivem področju. Ob podelitvi Jurčičevih nagrad, 5. marca zvečer, je Alenka Puhar pripravila nepozaben govor. Beseda je tekla o najbolj aktualnem dejstvu domače tranzicijske scene, namreč o »permanenti revoluciji«. Vojna se še ni končala (kot v Španiji, ko je odšel Franko), še vedno je treba braniti ideološko trdnjavo in na vsak način zagotoviti, da se vrednote revolucije in medvojnega nasilja ne bi kako postavile pod vprašaj. Cela falanga ljudi je še danes vprežena v ta voz, kot da bi zunaj divjali srditi spopadi. Darijan Košir je novico o odkritju sv. Barbare previdno umaknil na osrednje strani Dela, kjer je najdlje od oči bralcev. Zveza borcev, Janez Stanovnik, poslanska skupina Združene liste Socialnih demokratov, FDV in nešteti v javnem življenju, ki se napajajo iz tradicij enobeja in szdljevske kompartije, poskušajo ali bodo poskušali odkritje minimalizirati. Vendar odkritje samo – brez milosti – demontira njihovo javno verodostojnost. Generaciji politikov nekdanje KPS – Združene liste, ki jo poznamo iz osamosvojitvenih časov, se je z nekaj izjemami uspelo ohraniti tudi v današnjem parlamentu. Vprašanje, na primer, vodji poslanske skupine, Potrču ali Kontiču, sta poznala ljudi (Ivan Maček, Mitja Ribičič, Zdenka Kidrič, Lidija Šentjurc), ki so bili še v osemdesetih letih na oblasti? Je Miran Potrč njim bil kdaj podrejen? Če so okoliški prebivalci okrog rudnika vedeli za kraj zločina, Miran Potrč in komunisti tedanje generacije niso vedeli? Zakaj so potem molčali? Kje pa je bila njihova morala, da so služili ljudem, ki so roke tako globoko potapljali v kri? In Pahor: ni mar čas, da spregovori o zgodovinski krivdi stranke, ki jo že dvanajst let vodi?Ni ta kost v očesu domače predosamosvojitvene politike povabilo k slovenskem Nürnbergu? Je, če zanj še ni prepozno.