Zbrani na shodu so na enem mestu opomnili na tragične žrtve, ki so zapisane na farnih spominskih ploščah ter tako z enotnim slovenskim spominskim križem tudi vidno spomnili na nedoumljivo razsežnost nasilja, ki dostojnega epiloga do danes še ni dočakalo. Ne poznamo več strahu, so sporočili.
Sodelujoči so nosili table z imeni in fotografijami žrtev, ter številom pobitih v posamičnih slovenskih krajih. Mnogi so utrpeli na stotine žrtev, nekateri manjši slovenski kraji so bili grozljivo opustošeni. V vasi Stopiče je bilo denimo ubitih kar 265 ljudi.
Na koncu so zbrani ob spremljavi zvonov ljubljanskih cerkva zapeli še domobransko pesem Lepa moja domovina.
Zbrano množico na Kongresnem trgu je nagovoril predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik, ki je najprej pojasnil izbiro dneva shoda. Spomnil je namreč na zadnjo soboto v maju 1945, ko je prav na tem mestu množica slišala govor "jugoslovanskega diktatorja Tita in njegovo napoved genocida, ki je nato Slovenijo spremenil v največje morišče v Evropi".
"Danes smo tu zato, da ponudimo priložnost našemu narodu, da se zamisli nad usodnostjo teh izrečenih besed. Po tem je nastopila morija, ki ni imela ne prej in ne kasneje podobne tragedije v številu slovenskih žrtev glede na kratko dobo trajanja," je opozoril Sušnik. A od morije same je po njegovem mnenju najhujša "domneva nujnosti in legitimnosti morije, ki ostaja med nami tudi zdaj, ko že davno molčijo puške in ko od človeških trupel ostajajo zgolj zasuta okostja".
Dejal je, da želijo s spominskim shodom slovenskemu narodu povedati, da je treba "prekletstvo začarane množice izpred sedmih desetletjih presekati in se vrniti v realnost kot dostojen in civiliziran narod".
Sušnik je opozoril tudi na tragične žrtve, zapisane na farnih spominskih ploščah, pripetih na križih. Gre za 167 far (župnij) in 14.196 mrtvih iz "nedokončanega seznama" ter nedoumljivo razsežnost nasilja, ki dostojnega epiloga do danes še ni dočakalo, je dodal.
Spominske križe je blagoslovil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je govoril o spominu, odpuščanju, svobodi in pomenu sprave. "Brez resnice in poznavanja tega, kar se je zgodilo v zgodovini, in brez spominjanja se sprava ne more zgoditi. Zato so vsa prikrivanja, ignorance in populizmi poniževanje sprave," je prepričan.
Veličina človeka je v odpuščanju in nič se ne bo spremenilo, če se bomo neprestano, kot je poudaril, jezili na neke sovražnike. Prvi korak naj bi po njegovih navedbah naredili pri sebi. Zato naj bo to srečanje in blagoslovitev križa po Jamnikovih besedah nov korak k temu, da moramo "zaživeti v novih odnosih, spoštovati drug drugega, hkrati pa se spominjati lepih in temnih dogodkov v naši zgodovini".
V organizaciji novomeške škofije je spominska slovesnost za po vojni pobite potekala tudi pri romarski cerkvi Matere božje na Zaplazu pri Trebnjem. Novomeški škof Andrej Glavan je v nagovoru dejal, da revolucija, ki je povzročila globok prepad zaradi tolikih medvojnih in povojnih žrtev, še danes deli slovenski narod. Izrazil je obžalovanje, da je bolj kot v kateri koli drugi evropski državi prav v Sloveniji prišlo do tega bratomornega boja. Za spravo sta po Glavanovem mnenju potrebni resnica in sočutje.
A do resnice je včasih težko priti. "Dokler bodo zgodovinarji izhajali iz ideoloških stališč in izhodišč, bo vsak imel in zagovarjal svojo resnico," je dodal Glavan. Pod križem, ki so ga blagoslovili, so mladi prinesli zemljo iz 31 krajev trpljenja in smrti v skupno posodo.
Govor Petra Sušnika na današnjem shodu na Kongresnem trgu
Mesec maj, ki nas s svojim cvetjem, toplino sonca in dolgimi večeri navdaja z optimizmom in voljo do življenja, je pred 70 leti na tem trgu doživel svoj najtemnejši trenutek. V omami komaj zadihanega miru in v pričakovanju obljubljenih boljših časov je bilo zbrani množici le malo treba, da so najprimitivnejši nagoni po maščevanju dobili polet. Pred zmanipulirano množico je stopil diktator in izrekel besede prekletstva, ki jih na tem mestu citiram zato, da nas grozljiva lahkotnost izrečenega strezni:
»Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« (Tito je govoril v Zagrebu in v Ljubljani, Ljubljana, maja 1945, izdala Propagandna komisija pri IO OF, natisnila tiskarna Merkur v Ljubljani)
Množice, zbrane tu in s pogledom uprte v balkon Deželnega dvorca, so zadnjo soboto v maju 1945 še najbolj spominjale na jeruzalemsko hordo stoječo pred Pilatom na veliki petek. Od tiste sobote pred sedmimi desetletji zdaj za naš narod veljajo svetopisemske besede, ki jih iz poročila o velikem petku lahko povzamemo po Mateju: »Njihova kri na nas in na naše otroke!« (prim. Mt 27, 25).
Danes smo tu zato, da ponudimo priložnost našemu narodu, da se zamisli nad usodnostjo besed. Po izrečenih besedah 26. maja 1945 je nastopila morija, ki ne prej in ne kasneje ni imela podobne tragedije v številu slovenskih žrtev glede na kratko dobo trajanja. Pa ni najhujša morija sama, najhujša je domneva nujnosti in legitimnosti morije, ki ostaja med nami tudi zdaj, ko že davno molčijo puške, ko v zraku ni več sladkobnega vonja krvi in ko od človeških trupel ostajajo zgolj zasuta okostja.
Danes smo tu zato, da slovenskemu narodu, na osrednjem trgu državne prestolnice, kjer smo takrat doživeli izrek sodbe brez sojenja, povemo, da je potrebno prekletstvo začarane množice izpred sedmih desetletji presekati in se vrniti v realnost kot dostojen in civiliziran narod.
Danes smo tu zato, da javno in glasno povemo: mi strahu ne poznamo več! Osvobodili smo se terorja, ki nam je prikrival usodo naših očetov, stricev, bratov, prijateljev. Nas preganjal s prepovedjo žalovanja za njimi. Nam odvzel državljanske pravice in dostojanstvo. Nas preklinjal in izobčil zaradi naših pokojnih sorodnikov.
Na ta trg smo prinesli križe, ki na enem mestu združujejo naše fare in zamolčane žrtve morije. Ker po četrt stoletja še vedno ne vemo kam naj gremo iskat svojce, smo pred slovensko javnost postavili krščanske simbole trpljenja in odrešenja –križe – ter tako opozorili na razsežnost prizadetih: 167 far ter 14.196 mrtvih iz nedokončanega seznama. In vsi so zdaj tu, združeni na kraju svoje obsodbe, nemo kričeči.
Dovolj je brezčutnega in brezbrižnega odnosa države, ki z birokratskim mešetarjenjem skrbi za to, da se krivda naših pokojnih ne prekliče in da se jih kot drugorazredne anonimneže ohranja odmaknjene od dostojnega družinskega groba ali urejene skupne grobnice.
Ti križi izzivajo vse tiste, ki iščejo opravičilo za poboje, da obrnejo svoj pogled sem in se zamislijo. Za pogled do zdaj ni bilo poguma: na moriščih so jih gledali v tilnike, njihove grobove so sanitarno zasuli in odstranili sledove, da bi jih ne gledali. Njihova brezna so razstrelili in jih napolnili s smetmi, da bi jih kdo ne našel. Njihove jame so zazidali z betonskimi pregradami in postavili so stražo, da bi se kdo ne približal in česa ne videl. Njihova imena so prepovedali, spomin nanje izbrisali.
Da, tako so potrdili, da njihova kultura ni naša kultura. Njihovo mišljenje ni naše mišljenje. To so tujci, ne po jeziku ampak po prepričanju, da imajo pravico soditi, ubiti in izbrisati, ne da bi morali zato polagati račune. Tako so v svoji ideologiji nadljudje, ki so si polastili pravico odločati o življenju in smrti. To niso bili in še vedno niso naši ljudje.
Ko se je sesula ideologija, v imenu katere je bil izvršen slovenski genocid, je ostalo zanikanje ter prikrivanje. Da, res mora biti grozljiva krivda, ki jo občuti tisti, ki se mora za taka dejanja opravičevati – četudi le sam pred seboj. Četudi so tuzemski privilegiji in časti herojev pripadali in še pripadajo v izobilju, je vendar jasno, da z vsakim dnem postaja »življenje ječa, čas v nje rabelj hudi«.
Prihaja »Dies Irae«, dan srečanja z žrtvami, dan polaganja računov, neizogibno prihaja vprašanje: kaj si storil? Zato pridite, zazrite se v naše oči, zazrite se v križe in olajšajte svojo dušo: ne boste našli ne pogleda maščevanja ne pogleda jeze. Ne boste našli drugega kakor čakanje na vaš iskreni »Confiteor«, ki bo osvobodil ne le vas, ampak celoten narod.
Dragi prijatelji, ko čakamo na dostojen pokop naših pokojnih in vrnitev njihovega dobrega imena, nam naj ti križi dajo opomin in moč, da spomin nanje utrdimo. Ko čakamo našo državo, da se iz spon prekletstva iztrga in se vrne k civilizaciji, k vladavini prava in pravičnosti, pa vendar moramo pogumno stati razumni in odgovorni. To državo smo dobili zaradi prelite nedolžne krvi. Brezbrižnost v našem državljanskem odnosu do države – neudeležba na volitvah, površnost in posploševanje pri kritiki politike, neobčutljivost na relativizacijo moralnih načel – vse to pomeni zanikanje žrtev, ki smo jih zapisali na farne spominske plošče. Si to lahko privoščimo? Mar nismo tako enaki tistim, ki mrtve vidijo vse enako? Mar znamo terjati spoštovanje, pravičnost in resnico? Kot državljani smo dolžni vzdigniti glas.
Iz tega trga bomo odšli v upanju, da bomo kmalu na domačih pokopališčih molili requiem za naše pokojne: izkopane, identificirane, spoštljivo vrnjene. Do takrat naj pa križi stojijo v domačih cerkvah in nas spremljajo po naših romanjih k breznom, rovom in slovesnostim v njihov spomin. Križe bo danes blagoslovil ljubljanski arhidiakon, pomožni škof dr. Anton Jamnik in tako bodo ne le izraz mučeništva pobitih ampak božje podobe v našo pomoč.
Ko bomo zdaj prebrali seznam naših župnij ter navedli število njenih zabeleženih žrtev, pa ste vabljeni, da v tihoti molimo za pokoj njihovih duš, za spreobrnitev in skesanost njihovih rabljev ter za zdravo pamet našega naroda.
