Že od izvolitve oktobra 2006 za ljubljanskega župana se vrste ugibanja, ali bi lahko Zoran Janković iz Saraorcev pri Smederevu prevzel slovensko vlado. Ves čas se z besedami otepa politike, v dejanjih pa je vanjo tako globoko zabredel, da je tudi po aretaciji Igorja Bavčarja dobil prava in glasnejša javna opozorila, naj se drži svojega županovanja in ne steguje tajkunskih prstov v vrh izvršne oblasti ter tako ogroža relativni mir v Pahorjevi koaliciji.
Na žalost v zadnjem času ni raziskav, ki bi preverile zdajšnjo verodostojnost Jankovića v očeh volivcev. Razlogov, da je ta načeta, pa je veliko (od tržnice, Ultrine kartice Urbana, manipulacij s financiranjem štirinajstdnevnika, posvečenega knjigi, pa do najnovejše vsiljene združitve Arhitekturnega muzeja in Mednarodnega grafičnega in likovnega centra, celo v nasprotju s kulturnim ministrstvom Zares), predvsem pa ga vse bolj prepoznava kot enega od tajkunov, ki izrabljajo politiko za dobrobit svojega poslovnega imperija.Ponaredek levice
Pronicljivi napovedovalec velikega poka pred lanskimi volitvami Aleksander Lucu, ki je blizu Milanu Kučanu, se je v zadnjem prispevku v Nedeljskem dnevniku lotil Jankovića, »ki naj bi po pisanju uslužnih komentatorskih peres obetal biti veliki up slovenske levice«, še bolj neposredno kot v nekaterih prejšnjih zapisih.
Novinarji in kolumnisti se ne bi smeli bolj motiti, saj je ljubljanski župan »podoben ponaredek levice, kot sta bila z denarjem bogato obložena Korelič in Kosmina … Ni nič drugega kot izdelek neokapitalizma, v katerem je za služenje denarja dovoljeno vse …« V socialno eksplozivnih časih ni prostora za politike Jankovićevega kova. Povedano z retoričnim vprašanjem Lucuja: »Kakšen levičar in socialno čuteč politik je eden najbogatejših Ljubljančanov Zoran Janković?«
VEČ V TISKANI IZDAJI