Konec oranžne orbanizacije

Poslanci so z glasom razlike zavrnili zloglasni medijski zakon, ki ga je predlagala prejšnja ministrica Majda Širca. Potem ko ga premier Borut Pahor in v. d. ministra za kulturo Boštjan Žekš nista umaknila, so vladi čast rešili štirje poslanci SD, ki so glasovali proti zakonu: Julijana Bizjak Mlakar, Alan Bukovnik, Anton Kampuš in Tomaž Tom Mencinger; Janja Klasinc pa se je vzdržala. LDS, Desus in večina nepovezanih poslancev (nasprotoval je le Andrej Magajna) so vseeno podprli oranžno skrpucalo, čeprav so bili v razpravi zelo kritični.

Ostro so mu nasprotovali v opozicijskih SDS, SLS in SNS. Veliko bolje je bilo zakon zavrniti v celoti, kot pa popravljati nekaj, česar se ne da popraviti. Morda so bila dovolj prepričljiva novinarska združenja, ki so zakonu nasprotovala. Verjetno so prisluhnili tudi največji komercialni radijski postaji, ki je že začela zbirati podpise za razpis referenduma.
Najbolj sporna v predlaganem zakonu je bila določba o svetu za medije, ki bi opravljal podobne naloge kot madžarski organ, čeprav ne bi kaznoval novinarjev in medijev. Namesto njega bi to počeli inšpektorji, svet pa bi podobno nadziral medije in o tem poročal ministrstvu za kulturo. Nekdanja novinarka Majda Širca si je drznila predlagati, da bi ta organ, ki bi ga parlament imenoval z navadno večino, celo razpravljal o novinarski etiki in imenoval zunanje člane novinarskih častnih razsodišč. Prav tako bi bilo sporno, celo protiustavno, da bi častno razsodišče Društva novinarjev s svojimi pogosto politikantskimi razsodbami onemogočalo pridobitev statusa samostojnih novinarjev. V pravni državi je za to pristojno le sodišče, zato je žalostno, da ministrstvo za kulturo ne premore pravnika, ki bi oranžne jurišnike na to opozoril. Podobna bedarija so bile določbe o odgovornem uredniku, ki bi po novem moral cenzurirati spletne komentarje, sicer bi ga čakala globa. Da so snovalci zakona želeli večji politični nadzor nad mediji, smo se prepričali tudi iz določbe, po kateri bi morali koncentracijo priglasiti tudi manjši mediji, čemer se je uprl celo v. d. varuha konkurence Damjan Matičič.
Predlagani medijski zakon je bil sramota za slovensko vlado. Če ga parlament ne bi zavrnil, bi se Slovenija lahko znašla na sramotilnem stebru Evropskega parlamenta, ki je že razpravljal o podobnem madžarskem zakonu. Ljudstvo bi ga na referendumu zagotovo zavrnilo. Vsaj tokrat je zmagal razum. Slovenija si ne zasluži oranžnega medijskega fašizma!