Barbarin rov v Hudi jami tudi po šestdesetih letih, odkar se je v njem zgodil najhujši zločin nad človeštvom v povojni zgodovini Evrope, še vedno zbuja strahotne in grozovite občutke. Te so potrdili prvi očividci, ki so se po dolgih mesecih, ko je bilo treba odstraniti več pregrad in kup jalovine, znašli v medli svetlobi pred veliko gomilo z belim apnom posutih posmrtnih ostankov stotine nedolžnih ljudi. Kdo so zločinci, ki jim ni bilo nič sveto, ki so bili tako okrutni, da so zazidali še žive ljudi? Ali se bo skrivnost zločina začela razpletati z zgodbo slovenskega knojevskega oficirja, ki naj bi bil že nekaj let po koncu vojne prvič priznal, da je z brzostrelko pobijal ujetnike, preden so za vedno izginili v komunističnem rovu zla?
Zgodba, ki je po pripovedovanju nekdanjega generalnega tožilca Antona Drobniča povezana s pobitimi žrtvami v Barbarinem rovu, se je začela kot klobčič odvijati leta 1949 v Strnišču, današnjem Kidričevem, kjer je bilo takrat taborišče za politične zapornike. Vanj je bil zaradi obtožbe ilegalnega organiziranja mladine 4. avgusta skupaj z drugimi zaporniki pripeljan tudi Anton Drobnič: »Že ko smo prišli, smo ob vhodu v prvo taboriščno barako zagledali okoli 35 let starega moškega v poletni oficirski uniformi jugoslovanske armade (bela tanka bluza in sive hlače). Ko smo se približali, smo videli, da je bil brez epolet in vojaškega pasu, kar je pomenilo, da ni član poveljstva ali uprave taborišča, temveč le eden izmed ujetnikov. Deloval je zelo živčno, že po nekaj izgovorjenih stavkih je prekinil pogovor, sicer pa je bil celo šaljivec; ko smo ga vprašali, kje ime epolete, nam je odvrnil, da jih je pustil na klavirju, kar je bilo seveda smešno, saj v taborišču ni bilo nobenega klavirja. V kasnejših skrivnih pogovorih, ki med ujetniki niso bili dovoljeni, nam je povedal, da je major Knoja, kot glavni razlog za aretacijo pa naj bi bila prejeta pisma z obtožbami svojcev, da jim je ubil bližnje. Da bi se rešil teh groženj, je nadrejene prosil za premestitev zunaj Slovenije, a njegovi prošnji ni bilo ugodeno. Tako se je vedno bolj vdajal pijači, ob tem pa javno glasno govoril o svojih zločinih, zato so ga aretirali in zaprli.«Kmalu po novem letu je postal »lagerski starešina,« torej pravi gospod v primerjavi z drugimi zaporniki, ki so bili v hudi zimi še vedno v poletnih oblačilih, nadetih ob dnevu aretacije. Da bi se zaščitili pred mrazom, so si iz apnenih vreč, ki so jih uporabljali namesto odej, grobo sešili zgornje kose oblačil, najbolj iznajdljivi so si izdelovali tudi druge uporabne predmete: »Ko je oficir Knoja prevzel dolžnosti starešine, so se razmere v taborišču nekoliko izboljšale, zlasti prehrana, kasneje pa smo končno dobili tudi zaporniške obleke.«
Menjava pregretih brzostrelk
Drobnič se je z oficirjem Knoja znova srečal na gradbišču v Medvodah, kamor je bila zaradi gradnje nove hidrocentrale premeščena večina nekdanjih političnih zapornikov iz Strnišča: »Takrat nas je na klopi, ki v Strnišču sploh niso bile dovoljene, sedelo okoli pet politično zaprtih študentov, med njimi zdaj že pokojna Ciril Žakelj in Marjan Senegačnik. K nam je znova pristopil oficir, mi pa smo vendarle hoteli izvedeti, zakaj so mu ljudje po vojni pošiljali grozilna pisma. Bil je zelo živčen in tako nam je povsem na kratko odvrnil 'grozili so mi, ker sem pobil več kot tri tisoč ljudi'. Navzoči smo se spogledali, saj se nam je zdelo nemogoče, da bi en sam človek lahko pobil tako veliko število ljudi. A pogovor se je nadaljeval. Jasno je omenil Hudo jamo, za katero smo navzoči prvič slišali, pred katero je stal z brzostrelko in z njo streljal na ujetnike, ki so prihajali mimo v koloni. 'Z brzostrelko sem samo streljal, poleg mene pa je bilo še kakih pet partizanov, ki so mi zaradi segrevanja menjavali brzostrelke. Ob meni so bile postavljene še steklenice žganja. Posla smo imeli za tri dni in tri noči,' nam je še govoril in nato znova izginil. Seveda smo vedeli, da so po vojni streljali na ujetnike, toda številka, ki jo je omenil, se nam je vendarle zdela pretirana. Tako smo dvomili o njegovem postavljanju, na naša kasnejša vprašanja, ali je podobno akcije izvajal tudi drugod, pa nam ni odvrnil. Zagotovo nam je omenil Hudo jamo, prav od njega sem pravzaprav prvič izvedel zanjo.«
VEČ V TISKANI IZDAJI