Komu je nevarna Menartova šifra?

Pesnik Janez Menart je v svojem Dnevniku opisoval zamolčane in krute partizanske zgodbe, sramotno kupčkanje s Prešernovimi nagradami, Janeza Stanovnika imenoval "preplašeni", Tarasa Kermanauerja "moralna pokveka", iz strahu pred totalitarizom pa si menda marsikaj ni upal napisati. V Reporterju pa nadaljujemo objavo povzetkov razvpitega Menartovega Dnevnika, ki ga še vedno ni v Nuku.

Dnevnik Janeza Menarta, avtorja dvajsetih pesniških zbirk, je bil do konca prejšnjega tedna še v naših rokah. Drugih nekaj manj kot 500 izvodov je »na varnem« pri pesnikovi hčerki Barbari Menart Senica. Sposojeni izvod, ki smo ga prelistali, zdaj kroži med bralci.

Naj spomnimo, da Dnevnik prodajali le tri dni pred božičnimi prazniki, novinarska konferenca založbe Celjske Mohorjeve družbe v ponedeljek, 20. Decembra, pa odpovedana. Bralci in še posebno ljubitelji Menartove poezije (razen petih, ki so knjigo še pravočasno kupili) so tako prikrajšani za zanimivo branje, v katerem se lahko marsikdo tudi prepozna.

V Nuku čakajo na obvezne izvode
V Narodni in univerzitetni knjižnici obveznih izvodov (zakon o obveznem izvodu publikacij) še niso prejeli. Kot zagotavlja direktor založbe Jože Faganel, »zadevo urejajo«. Dva izvoda sta v Javni agenciji za knjigo RS, ker je knjiga izšla z njeno pomočjo. Po pojasnilih agencije je založnik izpolnil vse obveznosti iz pogodbe in ji dostavil tudi oba dolžnostna izvoda.

Dnevnik je Menart – z daljšimi, tudi nekajletnimi premori – pisal od leta 1953 do leta 2000. Mihael Glavan, ki ga je pripravil za tisk, zagotavlja, da pri redakciji ni posegal v besedilo tako, da bi spreminjali ali izkrivljali njegovo misel. Odpravil je le hujše jezikovne nerodnosti in slogovne ohlapnosti.

»Skušali smo ohraniti sočnost dnevniškega pisanja, ki dovoljuje tudi odmike od knjižnega jezika na pogovornega in slengovske zvrsti. /…/ če nam je lahko za kaj žal, nam je predvsem za to, da je pesnik v svojih dnevnikih le redko tako izčrpen, temeljit in gost, kot je bil v svojih člankih, polemikah in esejih. A dnevnik seveda tega ne dopušča. Če bi hotel doseči kaj takega, bi moral pisati dan in noč, vse življenje, kot je sam nekje zapisal.«

Prevaja, svetuje, popravlja
Z dnevnikom je mogoče vpogledati v Menartovo pesniško delavnico. Opisuje muke in veselje ob pesmih, ki jih je bral ali prevajal, od slednjih denimo Hugoja, Villona, Miltona, Byrona, Lamartina, Katalonce ... Ker ob tem hodi tudi v službo, 1. marca 1986 potoži: »Prevajal sem Villona, a ni šlo. Med tednom skorja nič ne naredim. Zmeraj je isto. Služba do dveh, treh, potem malo pobrkljam po časopisih in je konec dneva. Vsak konec tedna pa je tudi zmeraj nekaj - tako gre že nekaj mesecev.« Popravlja prevode, denimo leta 1984 Strojanov (Marjan) prevod Miltona ali pa leto pozneje prevod Edgarja Walleca Skrivnost srebrnega ključa, »a samo večje nerodnosti«. Pozneje pregleduje Strojanov prevod Beowulfa, za katerega je leta 1993 prejel Sovretovo nagrado.

Svetuje in popravlja mnogim prijateljem, denimo Igorju Torkarju (novembra 1991), ki je »neutruden pri popravljanju, nič užaljen, večino stvari je moral popraviti po trikrat, štirikrat, dokler ni bilo dobro«. Pa tudi znancem in neznancem. Tako je 17. oktobra 1984 »prišla ga. Recljeva in me presenetila s popravki svojih pesmi, ker je bilo zadnjič brezupno. Kar dobro je predelala tri standardne ljubezenske pesmi.«

Pesmi mu je prinesel tudi Ivan Volarič. A ker se mu je »jug do konca življenja zameril«, sklene, v začetku oktobra 1984 pa tudi zapiše, da ne bo ničesar več prevedel iz srbohrvaščine. »Razen pod prisilo, kot zaporniki ali kaj takega, ne bom šel nikdar več nikamor, razen v bližnje hrvaške kraje, v Istro ali Zagorje, Zagreb do Siska.«

A ne popravlja le pesmi. Vse mogoče naprave, tudi ure. Staro stensko uro naj bi popravil Danetu Zajcu. »Bi mu jo, a s tem bi ga ?navadil? zahajati k meni, do česar mi ni, čeprav je zelo olikan.«

VEČ V TISKANI IZDAJI