V najinem pogovoru tik pred razglasitvijo pandemije ste dejali, da je vloga premierja Janše opredeljena: Ali bo uspešen krizni menedžer ali pa se bo moral posloviti od politične kariere. Kako mu kaže po slabih dveh mesecih?
Moja predpostavka je bila, da se mora Janša odločiti med tem, ali bo deloval na način napol tehnične vlade in strogo v okviru spopadanja s pandemijo koronavirusa ali pa bo zasledoval tudi ideološke in strankarske cilje in z njimi povezane interese. Opažam, da se ni odločil v tem smislu. Po eni strani se je vlada izkazala kot krizni menedžer, kar je razvidno v dobro koordiniranih ukrepih, ki so pripomogli k zajezitvi pandemije. Javnomnenjske ankete to potrjujejo in nagrajujejo. Po drugi strani pa je naredil nekaj nepotrebnih potez, kot je bila zlasti »depeša« na Svet Evrope v zvezi s položajem medijske svobode pri nas. V zadnjih dneh se je razplamtela polemika v zvezi z nabavo mask, respiratorjev in druge nujne medicinske opreme. Vlada, zlasti minister Počivalšek, naj bi favorizirala nekatera podjetja, ki so nabavila to opremo, in ta so pri tem domnevno tudi zaslužila. Gospod Gale je zdaj v ospredju zanimanja, saj ima menda podatke iz prve roke, kako so ti posli potekali. Je pa zanimivo, da je nekdo tajno snemal telefonske razgovore s Počivalškom.
Mobilizira se širša baza opozicije proti Janši in vladi. Obtožujejo ga tudi, da z izgovorom zajezitve pandemije posega v osebne pravice, ogroža demokracijo …
… in si prizadeva v ta namen uporabiti policijo in vojsko. To so brez dvoma pretirane ocene. Vemo, da po pariških ulicah hodijo oboroženi policisti, podobno v Italiji in drugod. Imajo precej bolj izpostavljeno vlogo kot policija pri nas. V Španiji je pred dnevi prišlo do konfrontacije med levo vlado, ki uporablja vojsko in policijo, ter protestniki, ki si želijo njihov umik z ulic. Rekel bi, da se bo pri nas konflikt zaostroval, kar pa ni nič dobrega v tem času. Kolesarski protestniki z gospodom Galetom na čelu bodo poskušali vplivati na javno mnenje in ga obrniti proti vladi.
Orban je tu bolj izjema kot pravilo. Če pogledamo druge voditelje držav s populističnimi in avtokratskimi težnjami, bomo videli, da so nekateri kot Trump, Bolsonaro ali Lukašenko (pa tudi Johnnson) nevarnost pandemije podcenjevali in te priložnosti sploh niso izkoristili za povečanje svoje moči.
Vemo, da so vse evropske države – vključno s Slovenijo – razen Švedske in Belorusije pravočasno ali z zamudo uvedle ukrepe in režime, ki močno omejujejo možnost zbiranja, potovanja ali druženja. Večinoma so ljudje to sprejeli in ni bilo potrebne velike prisile. Kot rečeno, je policija (in tudi vojska) dobila posebna pooblastila. Vendar je bilo to mišljeno le za čas, dokler se pandemija ne umiri. Orban je tu bolj izjema kot pravilo. Če pogledamo druge voditelje držav s populističnimi in avtokratskimi težnjami, bomo videli, da so nekateri kot Trump, Bolsonaro ali Lukašenko (pa tudi Johnnson) nevarnost pandemije podcenjevali in te priložnosti sploh niso izkoristili za povečanje svoje moči.
Demokracija ni ogrožena le zaradi pandemije?
Ni, kakovost demokracije in politične kulture upada že nekaj let. Opravka imamo z zelo protislovnimi težnjami in z nekakšno spoznavno dezorientacijo. V večini evropskih držav (tudi zahodnih) se porajajo avtoritarne težnje, pa ne zgolj v politiki, temveč tudi javnem mnenju. Tudi pri nas. Kolega Srečo Dragoš povzema podatek iz Slovenskega javnega mnenja (iz leta 2015), da večji del slovenske populacije daje prednost avtoritarni vladavini kot pa demokraciji. Ne gre pa tu za neki ideološki sindrom, ampak bolj za populizem in naveličanost s politiko.
V omenjenem pogovoru ste dejali, da je v medijih, četrti veji oblasti, zaznati več širine. Niste se strinjali s stališči, da so v rokah levih struktur, skupin pritiska ... A stvari se hitro spreminjajo ...
Menim, da je pri nas eksterni pluralizem šibko prisoten in se medijski prostor zelo nagiba na levo stran, kot je pred nekaj leti v ugledni mednarodni reviji zapisal pravnik dr. Bojan Bugarič. Se pa v določenih obdobjih pojavlja več internega pluralizma v tem smislu, da v novinarski in uredniški ekipi znotraj enega medija pride do artikulacije različnih mnenj, interpretacij in komentarjev. To sem recimo opazoval v zadnjem letu v časopisu Delo. Na žalost pa se je tam ta interni pluralizem zaustavil, saj je vodstvo oziroma lastnik zaradi avtonomne drže odstranilo dva vodilna urednika (pa tudi odpuščenih je bilo nekaj novinarjev).
Pred leti ste s kolegi raziskovali eksterno in interno pluralnost slovenskega medijskega prostora. Koliko se je spremenila v zadnjem desetletju?
Med letoma 2007 in 2009 sem skupaj s kolegom komunikologom Petrom Sekločo in drugimi sodelavci zbiral gradivo za knjigo Dileme medijskega pluralizma: vrednote, ideologija in profesionalnost v slovenskem politično-informativnem tisku. To je bila prva bolj sistematična študija medijskega pluralizma in novinarskega profesionalizma oziroma kakovosti in objektivnosti poročanja. Poudarjam, da sva s kolegom izhajala iz različnih idejnih in teoretskih izhodišč in sva morala stalno preverjati, ali se z zapisanimi tezami oziroma interpretacijami podatkov vsaj približno strinjava. Lahko bi rekel, da sva prakticirala »kontrafaktični« in »majevtski« pristop. Na žalost je ta knjiga le na začetku izzvala nekaj razburjenja v (tedanji) opozicijski stranki LDS ter na mirovnem inštitutu in v Mladini (češ, da jaz nisem primeren za vodjo raziskave oziroma za urednika). Ko pa je knjiga izšla, se ti krogi na zdaj zanjo niso več zanimali. V tistem času sta izšli še dve publikaciji na FUDŠ. Sam sem se pozanimal tudi na FDV, vendar se tam – razen nekaj manjših analiz – na tak celovit način niso ukvarjali z medijskim sistemom. Pa bi se morali.
Tudi zdaj bi morali pospeševati takšne raziskave; kot vem, jih ni. Naj jih izvajajo ideološko in teoretsko različno usmerjeni raziskovalci ali naj se prakticira model, kot smo ga uporabili pri drugem delu zbornika Spoprijem z razmerami in razmerji v Sloveniji (izdal ga je Inštitut Nove revije). Tu so bili prispevki avtorjev podvrženi kritičnim komentarjem in avtorji so morali nato svoje prispevke korigirati. Seveda na način, ki se je njim zdel najbolj primeren. Tako se izkazalo, da je kar nekaj trditev in opažanj premalo utemeljenih ali pa vsebinsko ne zdržijo, če jih soočimo z novimi podatki.
Kako se Slovenija spopada s pandemijo glede na druge evropske države? Pri nas nihče ne zagovarja prekuženosti populacije. Zakaj je Švedska (lahko) takšna posebnost?
Kot rečeno, so vse evropske vlade na podlagi ekspertnih teles sprejele določene ukrepe karantene, omejevanja gibanja in druženja, ter dajala prebivalstvu napotke ali zahteve glede obnašanja v trgovinah in glede higiene. Zdravstveni sistem se je znašel pred hudo preizkušnjo. Na začetku so izhajali iz dveh doktrin. Po prvi je treba širjenje koronavirusa omejiti in ga nekako »iztisniti« iz populacije, po drugi doktrini pa bi bilo ustrezneje, če se nekje od 60 do 70 odstotkov populacije prekuži (t. i. čredna imunost). Večina držav je sprejela prvo doktrino, Nizozemska, Velika Britanija in Švedska pa drugo. Vendar sta se prvi dve državi hitro premislili in prešli na večinski evropski vzorec. Izjema je Švedska, ki še zdaj vztraja pri tem – in sicer ob izrecni in že kar krčeviti podpori njihovih uradnih epidemiologov in infektologov – da prebivalstvo le seznani z nekaterimi ukrepi socialnega distanciranja in higiene, vendar tega ne zapove, pusti odprto možnost zbiranja (do 50 oseb). Ta model se (vsaj v tej fazi) ni obnesel, Švedska ima veliko število umrlih zaradi kovida-19. Trenutno imajo več kot 3000 mrtvih oziroma več kot 300 na milijon prebivalcev, prekuženost pa ni večja od 10 do 20 odstotkov (v Stockholmu).
Edini preventivni ukrep, ki so ga predlagali eksperti, je bil karantena, ki so jo uporabljali v Benetkah v 14. stoletju.
Povedati velja, da je pandemija koronavirusne bolezni prizadela (v svetovnem okviru) pretežno del zahodne Evrope (atlantsko-mediteranski del) ter ZDA. Izjema so Nemčija, Avstrija ter nordijske države, sosede Švedske. Še manj je prizadet vzhodni del Evrope: Baltik, Višegrajske države (recimo Slovaška ima šest mrtvih na milijon prebivalcev, torej 50-krat manj od Švedske ali več kot 120-krat manj od Belgije, ki je najbolj prizadeta), Slovenija in Hrvaška ter celotni Balkan in Grčija. Na atlantsko-mediteranski pas skupaj z ZDA odpade več kot dve tretjini umrlih za tem virusom. Azijo (vključno s Kitajsko), Afriko, Latinsko Ameriko, Avstralijo in Novo Zelandijo je ta virus le oplazil. Morda so nekaj bolj prizadeti Iran ter Brazilija in Ekvador. Drugo je vprašanje zanesljivosti statistike. Recimo v Veliki Britaniji so do pred nekaj dnevi upoštevali le umrle v bolnišnicah, ko so upoštevali še umrle drugod, je številka precej narasla. Gotovo pa lahko dvomimo o zanesljivosto kitajske statistike.
V zadnji knjigi Med meritokracijo in populizmom postavljate pod vprašaj vpliv znanosti v »postfaktični« družbi. Pred novim koronavirusom se je znanost znašla dokaj nemočna, pa to najbrž ni edini primer.
Ne postavljam ravno pod vprašaj vpliv znanost na splošno, govorim o tem, da bi morali bolj preverjati izsledke in imeti bolj realen pogled na to, kaj znanost zmore in česa ne. Torej brez zaverovanosti v vsemogočnost znanosti … to zagovarjam. To se je pokazalo tudi v pandemiji koronavirusne bolezni. Edini preventivni ukrep, ki so ga predlagali eksperti, je bil karantena, ki so jo uporabljali v Benetkah v 14. stoletju. Nočem zmanjševati izjemne angažiranosti zdravnikov in tudi ne znanstvenikov, ki iščejo cepivo in zdravila. Vendar je dejstvo, da tako institucionalno kot raziskovalno ter kot družba v celoti nismo bili pripravljeni. To bi moral biti poduk tako za reorganizacijo zdravstvenega sistema, farmacevtske industrije oziroma zaščitne opreme in raziskovalnega dela.
Me je pa presenetilo, da v medicini oziroma epidemiologiji, infektologiji in sorodnih disciplinah obstaja toliko različnih pogledov, nekateri pomembni znanstveniki so brez zadržkov propagirali popolnoma nepreverjena stališča in jih prodajali kot dokončna spoznanja. To je dodaten dokaz o postfaktičnosti moderne družbe.
