Državni zbor je bil pretekli teden na seji, na kateri so poslanci postavljali poslanska vprašanja ministrom, prizorišče dvoboja med poslancem SDS Vinkom Gorenakom in ministrom za pravosodje Goranom Klemenčičem. Šlo je za vprašanje izvajanja lustracijske določbe v 8. členu zakonu o sodniški službi, da sodniki, ki so sodili v postopkih, v katerih so bile s sodbo kratene človekove pravice, ne morejo biti sodniki. Gorenak je opozoril, da državni zbor ne more (in ni mogel v preteklosti) učinkovito izvajati tega člena, če od sodnega sveta, ki predlaga kandidate za sodnike, sploh ne dobi podatkov o kandidatih za sodnike, za katere bi prišla določba v poštev. Klemenčič se je sprenevedal, da gre za odgovornost državnega zbora, saj ta voli sodnike, toda pri tem je povsem prezrl dejstvo, da mu kandidate za sodnike predlaga sodni svet, ki o morebitnem kratenju človekovih pravic pri sodnikih sploh ni obveščal parlamenta. Tako zdaj po besedah Gorenaka sploh nimamo podatkov, v koliko primerih je bila omenjena določba spoštovana.

Tako na primer pri sodniku, ki je v sedemdesetih letih izdal sodbo, s katero so bile kratene človekove pravice, državni zbor na začetku devetdesetih ni mogel zavrniti njegovega imenovanja, saj ni razpolagal s tem podatkom. To se nadaljuje – predsednik državnega zbora lahko dobi na mizo predlog za imenovanje sodnika, ki ima na grbi tako kršitev, pa tega sploh ne ve. Gorenak je zato predlagal, da bi o tem problemu razpravljali na plenarni seji, vendar ga je koalicijska večina gladko zavrnila. Toliko o spoštovanju človekovih pravic.