Ko Zares naredi samomor

Golobič ni baraba! Jaz ga poznam, vem, kaj zna, je Slavoj Žižek branil svojega prijatelja. Zaresovci so si z Žižkom lizali rane po katastrofalni vladni avanturi.

»Od podpisanega priznanja in kesanja bo odvisna tvoja kariera.« Družbenopolitični delavec Slavoj Žižek se je proti filozofu Gregorju Golobiču postavil v vlogo Stalina, ki zaslišuje Buharina. In ga poslal v gulag. A je bil do prijatelja milosten: »Telefoniral bom na upravo gulaga, da boš dobil dva krožnika nedeljske juhe.«

V nedeljo so v gulagu dobil nekoliko boljšo juho, v kateri je bila tudi ribja glava, je pred občinstvom Kinodvora (nekdaj kino Sloga) razložil pop zvezdnik svetovne filozofije. Ker z odgovori Golobiča, tega povsem ne pop slovenskega politika, ni bil zadovoljen, mu je pred koncem pogovora, posvečenega 20. obletnici samostojnosti Slovenije dejal: »Dobil boš samo en krožnik!«

Golobičeva objektivna krivda
Med občinstvom, ki se je poslušno odzivalo na vsak nov ali star Žižkov dovtip, so prevladovali zaresovci, ki so si z Žižkom lizali rane po katastrofalni vladni avanturi. Njihov zaščitni znak Z je postal Ž. Z besedami Golobiča: »Prišli smo do ž, x in y sta rezervirani za novo stranko.« Bomo spet priča novemu eksperimenti z novo politiko? Medtem ko je Žižek to nedeljo že odletel na snemanje drugega dela nadaljevanke (je imel zato krajše lase in pristriženo brado?), predsednik Zares zagotavlja: »Smo na začetku. Kot opozicija. Na začetku premisleka, tistega, kar se je začelo pred dvaindvajsetimi leti.«

Čeprav ga je ves čas pošiljal v gulag in mu naprtil preiskovalce KGB (Golobič ga je opozoril, da črke G ni več), je Žižek priznal, da je tukaj zato, da brani svojega prijatelja. »O njem velja kliše – tudi pri cinikih – da je sicer pameten, vendar pokvarjen, laže in ima dolg nos. Moje izkušnja z njim – to mislim povsem resno – je prav nasprotna. V bistvu je pošten, je pa včasih malo 'tup'.«

Da bi, kot je dejal, dvignil temperaturo, jo sogovornika spomnil na njegovo omembo javne uporaba uma. Priznal mu je, da je kot minister za visoko šolstvo napravil marsikaj dobrega, a se je premalo zavedel nevarnosti bolonjske reforme. »Ali ti ne zaslužiš – obravnavam te kot slovenskega Stalina – malo samokritike? Kakšna je torej tvoja objektivna krivda pri krčenju prostora javne uporabe uma?«

V Golobičevo krivdo je Žižek drezal tudi z očitki na račun pokojnega predsednika vlade in države Janeza Drnovška. Zanj je glavni krivec, za vse kar se nam dogaja. Bil je mojster mirnega obvladovanja politike, vendar brez vizije, Golobič pa je njegova desna roka. Njegovi pogovori o prihodnosti so za Žižka »popolnoma bebavi«.

Z njimi je pristal na dominantno vlogo kroga, ki gre na živce tudi Golobiču (to je novorevijašev, op. a.). Spomnil je ne komentarje, polne brezidejnega oportunizma, ki jih je Drnovšek pisal v Sobotni prilogi v času opozicije poleti leta 2000. »V njih je, preprosto rečeno, branil Haiderja, s tem ko so se mu bolj od njega zdeli nestrpni njegovi kritiki.«

VEČ V TISKANI IZDAJI