4. marca mineva leto dni, odkar smo v Sloveniji potrdili prvi pozitivni primer okužbe z novim koronavirusom. Okužba je bila tedaj odkrita pri dopustniku, ki je v Slovenijo čez Italijo pripotoval iz Maroka. O virusu je bilo tedaj relativno malo znanega, Maroko pa je bil, vsaj po statistikah sodeč, varna turistična destinacija, skoraj brez vsakršnih znanih sledi o novem koronavirusu.
Potem so sledile nove in nove okužbe, žal tudi med zdravniki, ki so se v Slovenijo vračali s smučanja v tujini. Bili smo sredi prvega vala epidemije in marsikaj nam še ni bilo jasno, a nekako smo vendarle verjeli, da s skupnimi močmi zmoremo obvladati tudi to stanje. Leto dni pozneje smo ponovno sredi epidemije. Imamo različna cepiva in tudi o virusu vemo veliko. A sodeč po zadnjih dogodkih, nam očitno še vedno marsikaj ni jasno.
Nobenega dvoma ni, da smo se po več mesecih vsi razveselili postopnega sproščanja ukrepov. In medtem ko so se nekateri zadovoljili že s tem, da lahko brez omejitev obiščejo drugo regijo, so jo drugi mahnili naravnost v tujino. Že res, da je postopoma potrebno oživiti tudi turistično dejavnost, a nekateri smo si besedo postopoma naivno razlagali nekoliko drugače. Letalo, ki je s slovenskimi turisti pred dnevi poletelo na Tenerife, je bilo tako novica dneva.
Z Zanzibara, od koder je pred dnevi češki turist prinesel domov novi južnoafriški sev, se je oglašala kopica znanih Slovencev in se zmrdovala nad slovensko skromnostjo in ponižnostjo ob spoštovanju ukrepov. Nekateri znani vplivneži, kot je denimo Hajdi Korošec, so se javljali s križark.
In ko že misliš, da si videl in slišal vse, pride na vrsto še nevrokirurg iz UKC Maribor, ki si je v obdobju pojava novega južnoafriškega seva za dopustovanje izbral prav Namibijo!
In ko že misliš, da si videl in slišal vse, pride na vrsto še nevrokirurg iz UKC Maribor, ki si je v obdobju pojava novega južnoafriškega seva za dopustovanje izbral prav Namibijo! Pa čeprav so nekatere druge države tedaj že uvedle prepoved vstopa za potnike iz določenih afriških držav, kot sta Namibija in Tanzanija, z Zanzibarom vred, lastnim državljanom pa ob vrnitvi s teh območij predpisale obvezno karanteno.
Moje življenje je v zadnjem letu dni bolj kot strah pred lastno okužbo z novim koronavirusom zaznamoval strah pred tem, da bi ob morebitnem asimptomatskem prebolevanju covida-19 z virusom okužila ranljivo osebo, ki že ima za sabo kalvarijo oživljanja, umetne kome in napornega vračanja v normalno življenje. Temu primerno smo v zadnjih nekaj mesecih drastično zreducirali tudi medsebojne stike.
Vem, da moj primer ni osamljen in da marsikdo marsikje doživlja podobno zgodbo in upa, da vsa ta odrekanja niso bila zaman in da vendarle brez okužbe zdržimo vsaj do dneva, ko pridemo na vrsto za cepljenje. In ko po vsem tem prebereš, da je zdravnik, ki je imel srečo, da je že bil cepljen, šel taisto srečo izzivat v Namibijo, se počutiš, kot da bi ti s tem zaril nož v hrbet. Nemočen, ker veš, da je tvoja usoda bolj kot od tvojih lastnih dejanj odvisna od tistih, ki se dogajajo za tvojim hrbtom in na katere nimaš nobenega vpliva.