Ko pravičnica Katarina obmolkne

Katarina Kresal kot zagovornica človekovih pravic ne zmore celovito presoditi, ali je Zvonko Fišer s kazenskim pregonom duhovnikov zaradi postavitve križa in blagoslovitve bližnjega brezna kratil človekove pravice. Raje si bojazljivo umije roke in se sklicuje na nezadostno poznavanje primera, o katerem zato ne more presojati.

Katarina Kresal se skupaj s svojo stranko LDS načeloma zelo rada zavzema za človekove pravice. Še več, v programu LDS v okviru poglavja Človekove pravice in javna uprava med drugim piše: »Zavedajoč se dejstva, da so človekove pravice in svoboščine temelj vsake demokracije in da je tudi sama država lahko dejavnik zlorabe državljanov, bo LDS, tako kot vselej doslej, še posebej občutljiva za vprašanje človekovih pravic in svoboščin.«

Glede na tako jasno izraženo opredelitev za človekove pravice nas je zanimal  odnos Kresalove do kandidature vrhovnega državnega tožilca Zvonka Fišerja za položaj generalnega državnega tožilca. Kot smo pred dvema tednoma že podrobno opisali v članku v Reporterju, je Fišer leta 1977, tedaj na položaju občinskega javnega tožilca v Novi Gorici, kazensko preganjal tri osebe zaradi postavitve in blagoslovitve križa in brezna pri Cerknem, v katerem naj bi bila trupla »narodnih izdajalcev«, dejansko nedolžnih ljudi.

Kazensko je preganjal gospodinjo Amalijo Jereb ter duhovnika Stanislava Medveščka in Janeza Lapanjo. Temeljno sodišče v Novi Gorici, enota v Idriji, je Jerebovo zaradi zmanjšane prištevnosti oprostilo, obsodilo pa je oba duhovnika, in sicer na pogojni zaporni kazni. Šele vrhovno sodišče v demokratični Republiki Sloveniji je leta 1995 oba duhovnika v postopku za varstvo zakonitosti oprostilo vseh obtožb.

Kresalovo smo kot predsednico LDS in vneto zagovornico človekovih pravic vprašali, ali je Zvonko Fišer s kazenskim pregonom Jerebovi, Medveščku in Lapanji kratil človekove pravice in ali se ji zdi sprejemljivo, da bi postal generalni državni tožilec.

Za čuda je njena vnema ob konkretnem primeru, ko bi morala pokazati svoj odnos do kratenja in kršilcev človekovih pravic, ugasnila: »Podrobnosti primera, o katerem me sprašujete, poznam samo iz vašega pisanja (v njem smo sicer zelo podrobno navedli vse, kar je Fišer očital obsojenim, op. p.), kar ni dovolj za celovito presojo. Prav tako se ne morem postaviti v vlogo individualnega razsodnika, kdaj je kdo ravnal prav in kdaj ne v naši polpretekli zgodovini. Razprava o lustraciji je bila v Sloveniji opravljena mnogo le prej, preden sem prišla v politiko, in očitno se je takratna politika odločila, da je ne potrebujemo.«

Ob standardizirani reakciji določene politične opcije na vsako kandidaturo za visoko pravosodno ali kakšno drugo funkcijo se Kresalova ne more znebiti vtisa, da se tako vsiljuje individualna lustracija, in to selektivno, ko SDS presodi, da kandidat ni pravi. Tako se ustvarjajo nove delitve na poštene in nepoštene, dobre in slabe. Poudarja, da je svoj odnos do človekovih pravic dokazala večkrat, med drugim pri reševanju vprašanja izbrisanih.

S pojmovanjem človekovih pravic ima Kresalova očitno hude težave, saj kot menda odlična pravnica in zagovornica človekovih pravic nikakor ne zmore ugotoviti niti tega, kdaj je šlo v polpretekli zgodovini za kratenje človekovih pravic. Poskušali ji bomo pomagati, zato ji bomo vse obremenjujoče dokumente glede Zvonka Fišerja poslali po pošti; obtožni predlog, obsodilno sodbo in oprostilno sodbo. Tako se bo lahko res celovito informirala in lažje odločila, ali bo Fišerjevo kandidaturo podprla.