Ko papirji spregovorijo

Zadnjič sem v kleti pospravljal svojo »dediščino« iz osemdesetih let – se pravi iz časa, ko se je dogajala, kot bi rekel po naše, nekakšna slovenska pomlad. V eni od škatel, malo obžrti zaradi miši, sem našel strogo zaupni magnetogram neke takrat skupščinske seje, ki je raziskovala ozadje procesa JBTZ, in še neke druge papirje. In v njih zanimive stvari o ljudeh, ki so še zelo živi in ki bi lahko zaradi takratnih dogodkov imeli slabo vest. Vsaj to. A so v glavnem naši. Naši že po izročilu maja 1945 nimajo vesti.

Potem je izbruhnila aferica, če ji je tako sploh mogoče reči, ker so Igorju Omerzi preprečili dostop do nekih udbovskih dokumentov, ki so jih naši zvesti špiclji pisali po nareku partije, s prisluškovanji po ozvočenih stanovanjih, z vlečenjem na uho po slovenskih gostilnah in bifejih in s podobnimi metodami, ki smo jih naši takrat tehnološko obvladali. Zato me je na primer začudilo, da je kar 40 naših sodobnikov (menda kriminalistov) nekje na Gorenjskem razkrinkalo barabo, ki je menda v žep spravila 250 evrov, da je človek dobil potrdilo, da je z njegovim avtom vse v redu. Ustrašil sem se, da je med naše šiclje spet udaril srednji vek.
No, in ko je iz aferice Igor Omerza začela nastajati nekakšna večja afera skrivanja in prikrivanja udbovskih dokumentov, sem se spomnil na tisti strogo zaupni magnetogram in druge papirje, ki bi še dandanes lahko koga diskreditirali oziroma mu kršili njegovo današnje osebno dostojanstvo in dobro ime. Kakšno je bilo to dostojanstvo v bivšem režimu, pa za današnji čas ni pomembno. In v tem se strinjam z vsemi botri in botricami, ki so, četudi nezakonito, Omerzi prepovedali brskati in vohuniti za preteklostjo. Zamislite si, da ven pade kdo, ki je danes na pomembnem položaju! Nesprejemljivo. Že s Kocbekovim dosjejem je Omerza naredil dovolj škode, ker so se notri našli še živi naši udje, ki so zdaj po volitvah 2008 pomembni ljudje na dobro plačanih položajih po domovini in Evropi.
Potem nisem vedel, kaj naj storim s kar zanimivimi dokumenti in kopijami iz naše komunistične preteklosti, ki jih miši v kleti niso požrle (kar je tudi zgovorno)! Če jih imam, posedujem nekaj, kar bi po sedanjih verzijah direktorja Sove in direktorja Arhiva Slovenije in še koga od naših sploh moralo biti nedostopno javnosti. Zato si teh papirjev tri ali celo štiri dni nisem upal niti pogledati, kaj šele prebrati.
Končno sem se ojunačil in celo iz te moje majhne tajne zbirke se je dalo sklepati, da so notri imena, ki so danes demokrati, včasih pa to niso bili, da so notri imena, ki so bili udbovski špiclji, danes so pa ugledna imena (tudi v medijih), in da je notri nekdo, ki se je takrat izdajal, da je ugleden strokovnjak, v resnici pa je vsako jutro šel na delo na Štefanovo, kjer je bil sedež službe državne varnosti. Pa še moj sošolec s faksa je bil oziroma tako imenovani štipendist. Potem sem užival ob zgodbi neke Marjance (ime je seveda izmišljeno, da ne bi trpela njena sedanja zasebnost in človekove pravice), ki je udbovcem, ko jih je zagledala z desetih metrov, vse takoj povedala – kje je tisti papir in kdo ga ima.
Pa punce še tepli niso, ker naši udbovci tega niso počenjali kar tako, čeprav tudi humanitarna organizacija niso bili. Če so morali varovati komunistični režim, Josipa Broza, naši v Sloveniji pa tudi Milana Kučana, potem res ni bilo mogoče pričakovati, da bodo delali v rokavicah. Včasih so: meni je udbovec na zaslišanju ostro zagrozil, da bo vse povedal moji mami! Bil je delni humanist med udbovci, čeprav je menda v preteklosti lahko tudi koga premlatil v kletnih prostorih Štefanove, kjer so imeli celice za politične barabe.
Prav romaneskna bi lahko bila zgodba iz papirja, ki govori o tistih, ki so se z našimi udbovci tajno sestajali na Toškem čelu nad Ljubljano, potem so pa rekli, da niso šli prostovoljno oziroma niso nič povedali. V enem od papirjev pa je lepo zapisano, kaj so povedali, ko so jih naši vprašali in da celo udbovcem ni bilo treba dati pobude za srečanja, ampak narobe.
Prav posebej so me navdušili papirji, v katerih ima glavno vlogo Drago Isajlović, človek heroj, ki je aretiral Janeza Janšo in ga potem poslal v roke svojih tovarišev iz vojaške Udbe, ki smo ji rekli Kos. Ali pa zgodba o tipu, ki je takrat vodil kriminalistično službo, kasneje pa je emigriral v Sibirijo (kje je danes, ne vem), ker je v njegovi pisarni bila centrala tiste znamenite verižne igre catch the cash! Ker je tudi mene kakšnih trikrat imel v krempljih, me k sebi ni vabil zaradi te igre, ampak da bi mu kaj povedal, pa razen osebnih podatkov nisem vedel nič. Izguba spomina.
»Kje ste dobili tisti dokument?« je vprašal. »Jesenski veter ga je prinesel,« sem odvrnil. »Se zajebavate z našo službo?« je bil glasen. »Se ne, ker me je strah.« »Pa tisti papir, od kodste ga dobili?« je vrtal. »Prisežem, da sem ga dobil v poštni predal.« In tako naprej.
Tako je to bilo, ko nisem bil naš. Danes bi jim marsikaj povedal, pa me ne poslušajo. Mi ne zaupajo povsem. Še ne. Kajti današnja generacija udbovcev, ki jih usmerjajo še tisti iz leta sedemdeset, ima boljšo mimikrijo, ne pa kot v osemdesetih in celo devetdesetih, ko si šel po cesti, pa si rekel: »O, dober dan, gospod, ta pa ta udbovec!« Ko se je dogajala Roška in JBTZ, smo na primer tam kar na cesti identificirali kakšnih deset udbovcev in pet kosovcev.
Papirje, o katerih pišem v tej kolumni, sem zdaj pospravil, da do njih ne bi prišli kakšni omerze! So zavarovani, miši jim tako kot doslej ne bodo nič storile – podgane pa bodo zaman iskale.

P. S.: Le kaj bi s papirnato preteklostjo, še sedanjost ni nič vredna!