Zapisi o vožnji pripornikov s Teharij v opuščene rudniške jame v Hudo jamo, Hrastnik in v strelske rove v bližino Brežic so se prvič pojavili že v začetku osemdesetih let, o čemer priča zanimiv dokument iz Arhiva Slovenije. Tako se je po več desetletjih zapovedanega molka prvič znova, a še vedno v ozkih partijskih krogih, govorilo o množičnem čiščenju ljudi, s katerim so se po koncu druge svetovne vojne radi hvalili številni oznovci.
V času, ko so se ljudje v strahu vedno bolj zagrinjali v molk, saj se je seznamu 17.000 oseb, ki jih je Ozna hotela »počistiti«, dodajalo na tisoče novih imen, je v Slaviji prevladovalo pravo radostno navdušenje. Že v prvih tednih po osvoboditvi naj bi bilo pobitih okoli 40.000 ljudi, kar naj bi oznovci takrat s ponosom pozdravljali, saj so bili prepričani, da je treba »belogardiste« preprosto pobiti. K temu jih je še bolj spodbujalo vodstvo, kar je razvidno tudi iz najdenega ukaza, ki ga je 25. junija 1945 Edvard Kardelj, tedanji podpredsednik beograjske vlade, poslal Borisu Kidriču, tedanjemu predsedniku slovenske vlade: »Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse druge bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.«Ustno po rusko
Da je s čiščenjem mislil ubijanje ljudi, verjetno ni treba poudarjati, sicer pa je ob tem uporabil izraz, ki so ga partizanski likvidatorji poznali vse od prvih likvidacij, ki so se začele po Dolenjskem in Notranjskem že spomladi leta 1942. To je, kot pripominja zgodovinar Stane Okoliš, direktor Šolskega muzeja, nato povzročilo nastanek vaških straž in domobrancev: »Medvojni poboji niso bili naključnost, temveč gre za prevzem oblasti in obračun s političnimi nasprotniki po ruskem vzoru. Vsi voditelji partizanskega gibanja so se nadejali zmage Sovjetske zveze, zato so delovali za zmago svetovne revolucije. Dejstvo je, da je prišlo do partijskega boja na ozemlju Slovenije in nekdanje Jugoslavije zato, ker je bila 22. junija 1941 napadena Sovjetska zveza, kar je pisal že zgodovinar Dedijer, medtem ko je Kidrič napisal, da brez vere v zmago Sovjetske zveze ne bi počila niti ena partizanska puška.« V povezavi s povojnimi poboji, nad katerimi so se navduševali najbolj razgreti oznovci, velja omeniti zlasti Mačkov odhod v Drvar leta 1944, kjer se je mudil med nemškim desantom. Varno skrit, tako kot prej v Beli krajini, kjer je med spopadi vedno izginil v bunkerju, je na srečanju s Titom prejel ustna navodila, povsem usklajena z gostujočo rusko misijo. Tako mu je bilo naročeno, da mora Ozna, ki ji je načeloval, ob koncu vojne pobiti čim več ljudi brez sodišč. Da so se na to zelo skrbno pripravljali, potrjuje zlasti zapis o sestavljanju poimenskih seznamov, namenjen za povojno čiščenje, ki ga je Maček omenil v svoji knjigi Spomini.
»Teh ljudi takrat ni bilo nikomur žal in škoda, prav nasprotno,« je v svojem pričevanju dejal Albert Svetina (1915 –2005), nekdanji pomočnik načelnika Ivana Mačka - Matije, ki je potem ko so ga vrgli iz Ozne, pobegnil na Madžarsko ter se tam zaposlil na ministrstvu za notranje zadeve. »To ni bila nobena tajnost, o tem se je med nami javno govorilo … Oznovci so s ponosom pozdravljali množično pobijanje,« je povedal Svetina.
VEČ V TISKANI IZDAJI