Revija Reporter
Slovenija

»Kličejo me iz zdravstvenega doma in mi povedo, da kakšen odvisnik reče, če je Partljič nehal piti, bom tudi jaz.«

B. K.

14. nov. 2019 7:44 Osveženo: 7:48 / 14. 11. 2019

Deli na:

Tone Partljič

Primož Lavre

Pisatelj Tone Partljič je v zadnjem intervjuju za Novi tednik razkril, da je zdravljeni alkoholik.

»Večkrat javno povem, da sem zdravljen alkoholik, vendar ne za to, da bi se hvalil, saj bi bil potem veliko tele,« je dejal za tednik Reporter, ko smo poizvedovali, zakaj je pripravljen tako iskreno govoriti o svoji nekdanji odvisnosti, od katere se je poslovil že pred 42 leti, vendar vse do danes ni imel nobene skušnjave.

 »Nisem v zadregi in ne vidim razloga, da bi bil, saj ne gre za kakšen zločin, temveč za bolezen, vendar o tem vseeno ne govorim rad,« pove Partljič, ki vsako prejme vsaj deset klicev tistih, ki se dajejo z odvisnostjo: »Kličejo me iz zdravstvenega doma in mi povedo, da kakšen odvisnik reče, če je Partljič nehal piti, bom tudi jaz. Kadar se name obrnejo obupani starši, jim povem, da gre za strokovno zadevo, da je vsak odvisnik drugačen, zato ni skupnega recepta.« 

Partljič meni, da so zelo redki primeri, da je nekdo pil dalj časa in se je sam odvadil, morda na tisoč ljudi en sam, prav zato je za zdravljenje odvisnosti potrebna strokovna, zdravniška pomoč: »Ozdravljen nisi nikoli. Če si bil prej družabni pivec, si lahko potreboval do deset let, da si postal alkoholik, če pa po zdravljenju alkoholizma znova začneš uživati alkohol, lahko že v enem letu spet postaneš alkoholik.«

Tone Partljič: Ozdravljen nisi nikoli. Če si bil prej družabni pivec, si lahko potreboval do deset let, da si postal alkoholik, če pa po zdravljenju alkoholizma znova začneš uživati alkohol, lahko že v enem letu spet postaneš alkoholik.

O tem, kakšen je njegovo odgovor tistim, ki pravijo, da odvisnost od alkohola ni nič hujša od kakšne druge odvisnosti, na primer čezmernega uživanja hrane, Partljič pravi: »Ne jezite se, vendar je to zame nevzdržen argument. S pitjem se spreminja značaj osebnosti. Na koncu so vsi bolni, vsa družina, zato se morajo vsi zdraviti. Kdor uživa mamila, lahko zaradi njih ubija in pristane v zaporu, kdor uživa klobase, pa se mu zaradi hrane ne bo pokvaril značaj.« 

Pitje v njegovi prisotnosti mu ne zbuja skušnjave, tudi svoji ženi, ki sodi med družabne pivce, nikakor ne bi želel odreči žlahtne kapljice, ga pa moti, kadar ga ljudje silijo piti: »Nekateri so tako navezani na pridelano kapljico, da so prav užaljeni, če nočeš piti in ti rečejo, da ti ne bodo odpustili, če je ne boš pokusil. Šele ko sem bil že skoraj prisiljen v to, da sem zdravljen, so me nehali siliti.«