Leta 1950 je publicist Werner Keller naletel na poročila o izkopavanjih francoskih arheologov v Mariju ob srednjem Evfratu in v Ugaritu ob Sredozemskem morju. Z najdbami – klinopisnimi tablami s svetopisemskimi imeni in pričami kanaanskih Baalovih kultov – so pripovedi iz Biblije nenadoma dobile zgodovinsko ozadje. Keller je začel z natančnim delom zbirati raziskave o primerjavah rokopisov, nadaljnja poročila o izkopavanjih in izročila iz drugih religij. Tako je nastala osupljiva, razburljiva in privlačna poljudnoznanstvena knjiga, ki je bila do danes prevedena v štiriindvajset jezikov. Že več kot trideset let velja za standardno poljudnoznanstveno delo o svetopisemskem raziskovanju. Kellerjevo delo so njegovi sodelavci sproti dopolnjevali z najnovejšimi ugotovitvami zgodovinarjev, arheologov in naravoslovcev in ga opremili z izredno nazornimi, večinoma barvnimi fotografijami, preglednimi grafikami, risbami in zemljevidi. V nadaljevanju objavljamo nekaj odlomkov iz katerih je mogoče razbrati, da za celo najbolj neverjetne biblijske zgodbe obstajajo neposredni ali posredni dokazi.
Mojzes je Izraelce osvobodil egipčanskega suženjstva
Mojzes iz plemena Levijev, se je rodil v obdobju največjega egipčanskega zatiranja - drugi polovici 13. stoletja pred našim štetjem, ko je bil Ramzes II. faraon Egipta.
Da ga je rešila pred faraonovo odredbo, naj pobije vse hebrejske moške dojenčke, ga je mama položila v koš, ki ga je poslala plavajočega po reki Nil. Dojenčka je našla faraonova hči in tako je bil Mojzes vzgojen v faraonovi palači.
Ko je Mojzes videl Egipčana, kako bije hebrejskega sužnja, je ubil Egipčana. Mojzes je nato zbežal v puščavo in tam doživel razodetje. Bog pove Mojzesu, da je bil izbran, da bo Izraelce osvobodil egipčanskega suženjstva.
Mojzes se vrne v Egipt in odide k faraonu in mu sporoči, da mu je Bog zapovedal, naj izpusti Jude.
Faraon ni hotel ubogati ukaza. Devet nadlog (kug) ni prepričalo faraona, da izpusti sužnje. Deseta nadloga pa je smrt prvorojenih otrok, vključno s sinom faraona, prepričala faraona, naj Izraelce spusti.
Izraelci so hitro zapustili Egipt. Kmalu zatem se je faraon premislil in poslal svojo vojsko v zasledovanje Izraelcev. Ko so Izraelci dosegli Rdeče morje, so se vode čudežno razlile, da so jih prečkali. Ko jih je egipčanska vojska poskušala zasledovati, so se vode zaprle in egiptovski vojaki so utonili.
Po tednih potovanj v puščavi so Izraelci dosegli goro Sinaj. Tam so Izraelci prejeli toro (Deset zapovedi) in sklenili zavezo z Bogom.
Po desetih egiptovskih nadlogah je Mojzes vodil 'eksodus' − beg Izraelcev iz Egipta. Šli so čez Rdeče morje in se utaborili pod goro Sinaj, na kateri je prejel deset božjih zapovedi. Po štiridesetih letih potovanja po puščavi je Mojzes umrl s pogledom na 'obljubljeno deželo'.
NA POTI PROTI SINAJU
Prvemu delu poti, po kateri so bežali, je mogoče razločno slediti na zemljevidu. Pripoved izrecno poudarja, da niso šli po poti dežele Filistejcev. (2 Mz 13,17) Ta glavna cesta iz Egipta čez Palestino v Azijo, ki so jo uporabljale karavane in vojaške kolone, je potekala vzporedno s sredozemsko obalo in je bila najkrajša in najboljša, obenem pa tudi najstrožje nadzorovana smer potovanja. Armada vojakov in uradnikov v obmejnih utrdbah je natanko kontrolirala vsak prihod in odhod.
Pot je bila preveč tvegana. Izraelsko ljudstvo je zato šlo proti jugu. Od Pi Ramzesa ob vzhodnem rokavu delte so šli najprej v Sukot v vadiju Tumilat. Naslednja postaja za Etamom je bil Pi Hahirot. Biblija navaja, da leži ta kraj med Migdolom in morjem, pred Baal Cefonom. (2 Mz 14,2) Migdol se pojavlja tudi v egiptovskih besedilih; pomeni toliko kot stolp. Trdnjava je na jugu varovala karavansko pot proti Sinaju. Njene ostanke so izkopali v Abu Hasanu, 25 kilometrov severno od Sueza.
Pot izraelovih sinov po odhodu iz Egipta je težko rekonstruirati, zato je temu primerno sporna.
Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. In vode so se razdelile. Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Egipčani so jih zasledovali in šli za njimi v sredo morja … (2 Mz 14,21–23)
Morje je oddelek egiptovskih bojnih voz, ki so poskušali dohiteti ljudstvo Izraela, pogoltnilo s konji in možmi vred.
Ta čudež morja je ljudem neprestano zaposloval duha. To, česar znanost in raziskave doslej niso mogle razjasniti, nikakor ni beg sam; zanj obstaja več realnih možnosti. Sporen je le še kraj dogajanja; o njem je komaj še mogoče dobiti popolnoma jasno sliko.
Prva težava je v prevodu. Hebrejsko besedo Yam suph so prvič prevedli kot Rdeče morje, drugič kot Morje ostričevke, torej Trstično morje. Trstično morje se pojavlja vedno znova: Slišali smo namreč, kako je Gospod pred vami posušil vode Trstičnega morja, ko ste šli iz Egipta … (Joz 2,10) V Stari zavezi se do preroka Jeremije imenuje Trstično morje. Nova zaveza navaja le Rdeče morje. (Apd 7,36; Heb 11,29)
Trstje ne raste na bregovih Rdečega morja. Pravo Trstično morje je ležalo dalje proti severu. Zanesljiva rekonstrukcija tedanje situacije – in to je naslednja težava – je komaj mogoča. Gradnja Sueškega prekopa v 19. stoletju je izredno spremenila podobo te pokrajine. Po izračunih, za katere lahko trdimo, da so najverjetnejši, se je moral tako imenovani čudež morja zgoditi prav na področju prekopa. Tako je na primer staro jezero Balah, ki je ležalo južno od filistejske ceste, ob gradnji prekopa izginilo; postalo je močvirje. V času Ramzesa II. je na jugu obstajala povezava od Sueškega zaliva navzgor do Grenkih jezer. Verjetno je segala celo dalje do jezera Timsa, Krokodiljega jezera. Na tem območju je nekoč ležalo Trstično morje. Vodna pot do Grenkih jezer je bila plovna na več krajih. V resnici so našli sledi plitvin, kjer je bilo mogoče prebroditi morje. Beg iz Egipta čez Trstično morje si je torej vsekakor mogoče zamišljati.
Trstično morje bi lahko bilo eno od celinskih jezer med Sredozemskim morjem in Sueškim zalivom, Grenka jezera ali jezero Timsa na severu.
V zgodnjekrščanski dobi so romarji domnevali, da je Izrael bežal čez Rdeče morje. Pri tem so mislili na severni konec zaliva v bližini mesta El Suwes, današnjega Sueza. Tudi tukaj bi bil možen prehod. Močni severozahodni vetrovi včasih v severnem koncu Sueškega zaliva tako močno potiskajo vodo nazaj, da ga je možno prebresti peš. V Egiptu prevladuje severnik. Nasprotno je vzhodnik, ki ga navaja Biblija, značilen za Palestino.
Tedaj je Mojzes odpeljal Izraela od Trstičnega morja in odšli so v puščavo Šur; tri dni so hodili po puščavi in niso našli vode. Prišli so v Maro, pa niso mogli piti vode iz Mare, ker je bila grenka … (2 Mz 15,22–23)
Potem so prišli v Elim, kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm; tam so se utaborili ob vodi. (2 Mz 15,27)
Odpravili so se na pot iz Elima in petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele je vsa skupnost Izraelovih sinov prišla v Sinsko puščavo, ki je med Elimom in Sinajem. (2 Mz 16,1)
Začel se je težaven pohod – nomadsko življenje v nerodovitni stepi, ki naj bi trajalo štirideset let!
Z osli, ovcami in s kozami je bilo mogoče dnevno premeriti le majhne razdalje, kakih dvajset kilometrov; cilj potovanja je bil vselej vodni vir.
Štirideset let so sinovi Izraela potovali ob robu puščave, od vodnjaka do vodnjaka, od izvira do izvira. Na osnovi počivališč, ki jih navaja Biblija, je mogoče natanko določiti najpomembnejše odseke poti.
Pot je zvesto in prepričljivo opisana v četrti Mojzesovi knjigi, poglavje 33. Kot je za skupnost ljudi in živali razumljivo, se niti na območju Sinaja niti v Negevski puščavi ne oddaljuje od oaz in pašnikov.
Od Nila do gora na Sinajskem polotoku je utrta prastara steza. To je bila dostavna pot za neštete kolone delavcev in sužnjev, ki so že 3000 let pr. n. št. v sinajskih gorah kopali baker in turkizno kamenje. V teku tisočletij so rudnike večkrat opustili; stoletja so bili pozabljeni. Ramzes II. se je domislil zakladov, ki so ležali tu, in rudnike spet odprl.
Po poti, ki je peljala tja, je Mojzes vodil svoje ljudstvo. Začela se je pri Memfisu, na koncu Zalivskega rokava vodila mimo današnjega Sueza in zavila nato proti jugu, po sedemdeset kilometrov dolgem odseku brez vode, brez oaz, brez enega samega izvira. O začetku eksodusa Biblija izrecno pravi, da so tri dni hodili po puščavi brez vode, prišli nato do grenkega izvira in kmalu nato do posebej bujne oaze z dvanajstimi studenci in sedemdesetimi palmami. Ta zelo natančen podatek iz Biblije je raziskovalcem pomagal najti zgodovinsko smer potovanja.
Petinsedemdeset kilometrov južno od Sueza, blizu zahodne obale Sinajskega polotoka, leži Ain Havara, danes le skupina palm nakazuje nekaj talne vode. Kljub temu lahko domnevamo, da je bila tu verjetno Mara.
Za selitev živalskih čred in velikega števila ljudi pomeni sedemdeset kilometrov tridnevni pohod. Nomadi lahko premostijo tako obdobje stiske. V ta namen imajo v prtljagi vselej železno rezervo, vodo v mehovih iz kozjih kož kot karavane na stenski sliki v Beni Hasanu. Sedemdeset kilometrov od severnega vrha Rdečega morja še danes izvira vrelec, v jeziku beduinov imenovan Ain Havara. Nomadi se s svojimi čredami tu ne ustavljajo radi. Voda ne vabi k počitku. Slana je in žveplasta, grenka, pravi Biblija. To je stara Mara. Štiriindvajset kilometrov dalje proti jugu, natanko dan hoda, se razteza vadi Garandel, čudovita oaza s senčnimi palmami in mnogimi vodnimi izviri. To je svetopisemski Elim, drugo počivališče. Za njim se ob obali Rdečega morja začenja puščava Sin, danes planota El Kaa.
Drugi tabor Izraelcev je bil Elim, kjer je bilo dvanajst studencev in sedemdeset palm. Oaza v vadiju Garandel na zahodni obali Sinajskega polotoka je dan hoda oddaljena od Ain Havare in bi lahko bila svetopisemski Elim.
Sinovi Izraela so imeli sicer za seboj šele kratek del poti, vendar nenavaden in poln odrekanja po sicer trdem, a vendar urejenem življenju v Egiptu. Nič čudnega, da so bili razočarani in so začenjali godrnjati. Vendar so pičlo hrano lahko dopolnili z dvema nepričakovanima dodatkoma:
Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je ležala rosa okoli njega. Ko pa je rosa izhlapela, se je na puščavi pokazalo na tleh nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so govorili drug drugemu: Kaj je to? Niso namreč vedeli, kaj to je. Mojzes pa jim je rekel: To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti. (2 Mz 16,13–15)
Mana velja za posebno hrano potujočih Izraelovih sinov. Vendar ni padla z neba. Še danes lahko v zgodnjih jutranjih urah najdemo na vejah tamarisk zdrizaste, sladke kapljice mane. Prvo fotografijo mane je leta 1927 naredil F. S. Bodenheimer med odpravo na Sinaj.
Okrog prepelic in mane je vedno znova prihajalo do bolj ali manj globokih sporov. Koliko dvomov so povzročili! Biblija poroča o stvareh, ki so čudovite in nerazložljive. Prepelice in mana pa so kot pojav nekaj popolnoma naravnega. Dovolj je povprašati kakega naravoslovca ali domačine, ki lahko še danes opažajo enako dogajanje.
Izraelov odhod se je začel spomladi, v času velike selitve ptic. Iz Afrike, ki je poleti neznosno vroča in suha, se ptice že od pradavnine po dveh poteh selijo v Evropo. Ena vodi čez zahodno konico Afrike v Španijo, druga okrog vzhodnega Sredozemlja proti Balkanu. Z drugimi pticami priletijo v pomladnih mesecih čez vodovje Rdečega morja tudi prepelice; preleteti ga morajo po vzhodni poti. Utrujene od dolgega leta se spustijo na položno obalo, da bi si nabrale novih moči za pot čez visoke gore do Sredozemskega morja. Jožef Flavij opisuje tak dogodek v tretji knjigi svojih Antiquitates Judaicae (Judovske starožitnosti; op. prev.); še v današnjih dneh beduini na istem področju spomladi in jeseni kar z roko lovijo utrujene ptice.
Kakšna je zadeva s slavno mano, nam zanesljivo povedo botaniki. Naj kar takoj povemo: kdor se zanima za mano, jo bo našel na izvoznem spisku Sinajskega polotoka. Njen dobavitelj je omenjen v vseh botaničnih tabelah Bližnjega vzhoda: to je tamarix mannifera Ehr.
Svetopisemsko zgodbo razlagajo tako, da jate prepelic, ki so selivke, preletijo Rdeče morje in počivajo na sinajski obali. Tudi v starem Egiptu so bile prepelice zaželen plen, posebno še, kadar so v velikih jatah posedle po žitnih poljih. Čeznje so vrgli mrežo in jih z lahkoto polovili z rokami.
Več o knjigi na povezavi:
https://www.orbis.si/index.php?3091&backPID=3091&tt_products=9076