Gospodarske razmere v Sloveniji postajajo, in to kljub leporečni retoriki predsednika vlade Pahorja in tretjerazrednim izjavam predsednika države Türka, vse bolj strah zbujajoče. Vnovično krčenje bruto domačega proizvoda (BDP), novi rebalans proračuna, šestkratni upad čistega dobička iz naslova poslovanja poslovnih oseb v letu dni, razpadanje pokojninske in zdravstvene blagajne so pri tem samo površinksi indikatorji, ki kažejo na to, da so v gospodarstvu prisotne resne strukturne težave.
Preverimo torej, kaj se dogaja z gospodarstvom, nekoliko bolj podrobno. Zadnji podatki Urada za makroekonmske analize in razvoj RS kažejo, da se je v prvem kvartalu letošnjega leta BDP skrčil za 0,5 odstotka glede na zadnji četrtletje v letu 2009, glede na enako obdobje leta 2009 pa za 1,2 odstotka. Prav nasprotno kot v državah EU, kjer je bila sicer majhna rast v višini 0,2odstotka na četrtletni ravni, oziroma 0,5 odstotka na medletni ravni. Ključni element padca BDP pa je tisto, kar bi nas moralo skrbeti – gre namreč za krčenje investicij. Da bi vse skupaj ponazorili bolj plastično in pojasnili ekonomsko dogajanje v naši državi bolj nazorno, povejmo, da je Slovenija v dobrem letu dni izgubila pet let gospodarske rasti. Slovenski BDP na prebivalca (merjen v pariteti kupne moči) je v letu 2008 dosegal 91odstotkov povprečne razvitosti držav EU, v letu 2009 pa je dosegel le še 84 odstotkov povprečja skupine primerjanih držav, skorajda identično kot leta 2004. Ob nadaljevanju krčenja slovenskega BDP, ki smo mu bili priča v prvem kvartalu letos, in napovedanih stopnjah gospodarske rasti, vse se gibljejo okoli tistih za skupino držav EU, je jasno, da se je konvergenca slovenskega gospodarstva k bolj razvitim ne samo zaustavila, ampak celo spremenila v divergenco. Povedano drugače, postajamo nerazviti del EU.
Kljub temu sta oba slovenska predsednika optimista, njun optimizem pa je ob dejstvu, da se investicije v Sloveniji skorajda že zvezno krčijo, nesmiseln. Kajti osnova za gospodarsko rast so prav investicije (in to učinkovite investicije, ne denimo kartelni dogovor gradbenikov pri gradnji avtocestnega križa), zato krčenje naložb lahko pomeni zgolj dolgoročno gospodarsko zaostajanje oziroma nesposobnost gospodarstva, da se prilagaja tržnim razmeram na svetovnih trgih oziroma išče nove tržne niše. Nedavni izlet predstavnikov slovenske vlade in posameznih podjetnikov na Kitajsko naj bi imel prav ta namen – odpiranje novih trgov za slovenska podjetja, ki ali izpadajo z drugih trgov ali pa bodo izpadla zaradi pomanjkanja investicijske aktivnosti. Žal je ta ukrep slovenske vlade neumen, saj ni vprašanje majhne gospodarske aktivnosti slovenskih podjetij na tem trgu v tem, ali imamo politične stike s Kitajsko ali ne, ampak predvsem to, koliko podjetij, ob dani strukturi slovenskega gospodarstva in v takih razmerah, lahko na Kitajsko sploh izvaža.
Zakaj? Razloga sta dva. Prvič, Kitajska že dolgo ni več trg, kjer domača podjetja ne morejo proizvesti dobrin in storitev, ki so sočasno stroškovno učinkovite in dovolj kakovostne za široko uporabo, kar pomeni, da vsaj za večji del slovenskih podjetij iz predelovalne industrije tam ni prostora. Drugič, ker slovenska podjetja niso edina, ki bi bila ali so prisotna na Kitajskem, isti tekmeci, ki jih izločajo na evropskih trgih, so tudi tam. Dejstvo je, da gre lahko Pahor še tisočkrat na Kitajsko, a če doma umira gospodarstvo, od tega ne bo nič. Mogoče se lahko pobrati s kitajsko partijo in pridobi slovenskim gradbenikom kak kartelni dogovor, a to je tudi vse. Dokler v slovenskem gospodarstvu ne bodo zavladale normalne razmere in dokler bodo polnili ekonomsko politiko s takimi predlogi, kot so želje po višanju davkov, poviševanje trošarin, univerzalni temeljni dohodek in obvezna delitev dobička, bo investicijska aktivnost podjetij zgolj nižja, razvitost naše države pa bo prej podobna hrvaški kot avstrijski.
Sprostitev investicij v podjetjih je mogoča, seveda ob možnosti uveljavitve tržnega potenciala, zgolj z ustreznim načinu financiranja ali znižanjem davčnih obremenitev. Prvo se zdi v zadnjih letih skorajda nemogoče, saj je na bančnem trgu prevladujoč igralec udbovski ponos Nova Ljubljanska banka, ki se je ne leva ne desna vlada nista upali privatizirati, znana pa je po iracionalnem in stohastičnem poslovanju, ki je precej omejeno na financiranje nenavadnih menedžerskih prevzemov, financiranje nastajanja vertikalnih in horizontalnih povezav, ki na trgu omejujejo konkurenco, in po ekstremnem podcenjevanju tveganja iz naslovov danih kreditov. Žalostno pri vsem skupaj je, da vlada vztraja, da NLB ne namerava prodati na trgu, saj misli, da bo po njej v gospodarstvo vseeno lahko vrinila svoja sredstva in s tem zagnala investicijski cikel ali pa vsaj preprečila propad podjetij, ki jih hoče trg zaradi neučinkovitosti izločiti (primer Vegrada).
Upoštevajoč dejstvo, da vlada ni popolnoma nora, vsaj ne takrat, ko je treba oblikovati motive za izvajanje posameznih ekonomskih politik, lahko domnevamo, da je zanikanje realnost posledica zgolj dejstva, da je v NLB po kreditih in lastniškega prepletanju toliko interesov, da če pride banka v zasebne roke, potem pridejo vse mreže interesnih skupin v nemilost trga. Drugo je prav tako nemogoče. Sproščanje investicijskih sredstev z znižanjem davčne obremenitve je pri davčno preobremenjeni državi, kot je Slovenija, skorajda prva možnost. Toda od ljudi, ki, odkar so prišli v ministrstva in politične stranke koalicijske vlade, zahtevajo take bedarije, kot je obvezna delitev dobička (zahtevajo torej dodatno obremnitev in s tem zmanjšanje nabora sredstev za investiranje), je kaj takega nemogoče pričakovati.
Logika je preprosta – če ne bo investicij, ne bo gospodarske rasti, a če ne bo gospodarske rasti, ne bo delovnih mest in možnosti rasti zasebne potrošnje. In s časom se ne bomo približevali razvitejšim državam EU (čeprav naj bi se, če je naš gradualistični model tranzicije res tako odličen, kot zatrjuje Mencinger), ampak manj razvitim. In če bi kdaj želeli dohiteti denimo Irsko (okoli 130 odstotkov povprečne razvitosti EU), bo to trajalo prav toliko časa, da bo sedanja generacija, ki je danes na fakultetah, odšla v pokoj. Torej hvala lepa, s tako vlado bomo izgubili očitno prav toliko let, kot smo jih s socialističnim eksperimentom. Zato je upadanje investicij dovolj dober argument, da ta vlada izgine, Pahor pa naj kar ostane pri svojih rdečih bratih na Kitajskem.
