Tudi za doprsni kip Janeza Menarta (1929–2004) v proračunu mestne občine ni denarja. Arhitekt Aleš Guček je jeseni leta 2008 ljubljanskim oblastem predlagal postavitev doprsnega kipa pesniku Janezu Menartu. »Naj rečejo da ali ne,« je razočaran Guček, ki jasnega odgovora na pobudo še ni dobil, za postavitev kipa »borcu proti jugoslovanskim skupnim izobraževalnim jedrom« pa je pridobil tudi soglasje Menartove družine – žene Tonke in hčerke Barbare Menart Senica.
»Neko soboto v oktobru leta 2008 sem na tržnici pocukal za rokav župana Zorana Jankovića. Svetoval mi je, naj se obrnem na Petra Božiča,« pojasnjuje Guček. Nemudoma mu je napisal pismo in utemeljil pobudo. Pokojni Božič, takrat je bil tudi član komisije za pobude meščanov, ga je v odgovoru obvestil, da je pismo dal podžupanu Alešu Čerinu, predsedniku komisije za postavitev javnih spomenikov in obeležij v Ljubljani. Ta mu je v dopisu odgovoril, da so januarja leta 2009 obravnavali njegov predlog, in ga pozvali, naj pobudo dopolni. »Definirati je potrebno lokacijo postavitve in pridobiti mnenje njegove družine k postavitvi spominskega obeležja,« piše v dopisu Čerin.Sredi februarja je Guček pridobil soglasje Menartove družine. »Z določitvijo lokacije sem sicer tvegal poseg v delo podžupana prof. dr. Janeza Koželja, spoštovanega kolega, saj sva na fakulteti za arhitekturo drgnila klopi. Ko sva se s Koželjem po naključju srečala, sem mu omenil mojo pobudo. Strinjal se je, da bo govoril s Čerinom.« Da je dobil »nalog« za iskanje lokacije, je zagotovo bilo povezano z dejstvom, da je dolgoročnemu planu občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986–2000 potekel rok veljave. Tako si to razlaga Guček in dodaja: »Kot ta poteče ribji konzervi, pa jo v navalu spozabe odpre po prostorskem urejanju lačni Ljubljančan.«
Pred dobrim mesecem se je Guček vnovič obrnil na podžupana Čerina in ga v pismu pobaral, kako napreduje njegova pobuda. Naslovnik se (še) ni odzval. »Če jaz nisem vreden odgovora, potem si to nedvomno to zasluži Menartova družina. Tudi meščani mesta Ljubljane, če ne celo vsa Slovenija, saj nam po Menartovi zaslugi zaradi spodkopavanja skupnih jeder ni treba najprej poznati zgodovine in kulture večinskega naroda v nekdanji Jugoslaviji.« Na podžupana Aleša Čerina smo se obrnili tudi mi in takoj prejeli odgovor: Komisija je že sredi leta 2009 predlagala novo lokacija postavitve v parku pod Šempetrskim mostom, na izteku Roške ceste in Poljanskega nasipa, ter sklenila, da bo zadevo po pridobitvi urbanističnega mnenja in premisleku ponovno obravnavala na eni od prihodnjih sej. Ker v proračunu MOL za leti 2011 in 2012 ni predvidenih finančnih sredstev za postavitev novih spominskih obeležij, pač pa le za vzdrževanje in obnovo kulturne dediščine, je predlog evidentiran in začasno v mirovanju.
Zgodba, ki se je začela neko soboto v oktobru leta 2008 na tržnici, ko je arhitekt Aleš Guček pocukal za rokav župana Zorana Jankovića, je tako za zdaj končana.