Kdo varuje notranjo ministrico Katarino Kresal in zakaj se tako brani razkriti podatke iz službenega naloga policista, ki jo je spremljal na februarskih počitnicah? Ne le, da zanjo tednik Reporter ne obstaja, trdi tudi, da so podatki iz službenega naloga tajni.
Dokumenti, ki so bili izdani samo zato, da bi vendarle izvedeli, kolikšni so bili stroški potovanja ministrice za notranje zadeve v tujino med afero bulmastifi, se še kar množijo. Katarina Kresal je namreč na informacijsko pooblaščenko v svojem imenu naslovila še predlog za obnovo postopka. Ker je bilo njenemu predlogu ugodeno, bo morala informacijska pooblaščenka na ministrstvu za notranje zadeve še enkrat opraviti ogled ter brez prisotnosti javnosti in strank oceniti in presoditi, ali bi zaradi razkritja podatkov nastale kakšne škodljive posledice.Takoj zatem ko je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar na podlagi naše pritožbe sprejela odločbo, da mora ministrstvo za notranje zadeve dati podatke iz potnega naloga za službeno potovanje v tujino, je ministrstvo za notranje zadeve, ki ga zastopa ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, najprej dalo predlog za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe informacijske pooblaščenke. Predlog je bila dan na upravno sodišče, to pa je nato v sprejelo sklep, da se predlog ministrstva za notranje zadeve zavrne, saj sploh ni bilo potrebe za odlog. Že vložitev tožbe v upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe, česar pa očitno ne vedo na ministrstvu za notranje zadeve.
Potni nalog ni tajni dokument
Na ministrstvu za notranje zadeve so svoj predlog, ki je bil pripravljen zgolj zato, da zaščitijo povsem zasebne interese notranje ministrice, čeprav gre v tem primeru za zahtevo po razkritju porabe davkoplačevalskega denarja, utemeljili kar na enajstih straneh, na koncu pa so celo ugotovili, da je »tožena stranka (informacijska pooblaščenka, op. p.) obravnavala pritožbo novinarke medija, ki v Republiki Sloveniji ne obstaja.
Vsi mediji, ki delujejo v Sloveniji, so namreč navedeni v Razvidu medijev, kamor mora v skladu z Zakonom o medijih izdajatelj pred začetkom izvajanja dejavnosti razširjanja programskih vsebin, medij priglasiti. Medij z nazivom ’Tednik Reporter’ v razvidu medijev ni vpisan, kar pomeni, da v Sloveniji ne obstaja.« Če bi bilo kaj takega sploh res, potem je prav presenetljivo, čemu so na ministrstvu sploh pripravili tako obsežen predlog in obenem tožbo na upravno sodišče, da bi preprečili objavo podatkov, ki bi jih nato zapisala novinarka, ki je ni, za medij, ki ga ni?
Dejstvo je seveda drugačno, tednik Reporter, kot je zapisala pooblaščenka, je naveden kot revija Reporter, in to je edina napaka pooblaščenke, ki jo ob vseh zavajajočih trditvah ministrstva za notranje zadeve sploh ne bi bilo treba omenjati, kaj šele da bi na njeni podlagi izpeljali tako nesmiselne ugotovitve.
Čeprav ob prvem prebiranju predloga tako nepoznavalci kot pravni strokovnjaki sprva dobijo vtis, da so se na ministrstvu za notranje zadeve pri pripravi predloga zelo potrudili, pa že ob natančnejšem prebiranju zlahka opazimo številne povsem neutemeljene argumente, med katerimi ne izstopa le že omenjeni zapis, da tednik reporter sploh ne obstaja, temveč tudi trditev, da bi morala informacijska pooblaščenka zavrniti dostop do izdanega potnega naloga, saj s tem zahteva razkritje tajnih podatkov. Smešno je, da so na ministrstvu v nadaljevanju odločbe zapisali, da je v zakonu o tajnih podatkih (ZTP) natančno navedeno, da so podatki tajni šele takrat, ko so označeni kot tajni. Ker potni nalog ni bil označen s stopnjo tajnosti, to jasno pomeni, da ne gre za noben skrivni podatek, čeprav si na ministrstvu to še tako želijo.
Pri tem se sklicujejo na 17. člen zakona o tajnih podatkih, ki pa so ga za zavajanje temu ustrezno pomanjkljivo citirali. Zapisali so: »Vsak tajni podatek oziroma vsak dokument, ki vsebuje tajne podatke, mora biti označen s stopnjo tajnosti in s podatki o organu, če to že sicer ni razvidno.« »Če to že sicer ni razvidno« so zapisali s krepkimi črkami, saj naj bi bilo prav iz te formulacije povsem jasno, »da gre za tajni podatek, četudi ni označen kot tajni, saj je tajnost podatka že sicer razvidna.« Obenem po njihovem mnenju iz zakonske določbe izhaja, »da tajnega podatka v takem primeru, ko je očitno, da gre za tajni podatek, ni potrebno označiti kot tajnega.«
In kaj natančno piše v celotnem 17. členu zakona o tajnih podatkov, ne pa kot so po svoje prikrojili na ministrstvu za notranje zadeve? V tem členu je jasno zapisano, da mora biti »vsak tajni podatek oziroma vsak dokument, ki vsebuje tajne podatke, označen s stopnjo tajnosti, z načinom prenehanja tajnosti, s podatki o pooblaščeni osebi ter s podatki o organu, če to že sicer ni razvidno.« Torej se zapis »če to že sicer ni razvidno« ne nanaša na celotni 17. člen, kot zavaja ministrstvo, temveč le na podatke o organu! Zakaj bi nekatere dokumente sploh še označevali kot tajne, če je to, kot trdijo na ministrstvu, lahko kar vsak dokument, čeprav ni označen kot tajen?
VEČ V TISKANI IZDAJI