Komisija za preprečevanje korupcije je 8. januarja s podrobnostmi iz družinske ekonomije Janeza Janše (in povsem nejasno metodologijo izračuna 210.000 evrov nepojasnjenega premoženja) zapečatila usodo njegove druge vlade. Tudi če bi ne bilo Gregorja Viranta, bi moral najbrž do jeseni (morda bolj »nadzorovano« in brez škodljivega nekajmesečnega virantovanja) sestopiti z oblasti. Nihče na protestih in v medijih pa ni zahteval, da mora odstopiti še kot predsednik Slovenske demokratske stranke. Po nekakšni zamrznitvi Jankovića na položaju vodje Pozitivne Slovenije so se brž zaostrila »pravila igre«: češ da Janković ostaja župan, Janša pa predsednik stranke.
S tem je nastalo vprašanje, za koliko let je nekdo kaznovan na umik iz politike, čeprav mu nobeno sodišče ni nič dokazalo? Ali je lahko »obsodba« dosmrtna in neizbrisljiva? Treba se je spomniti, da po padcu nedemokratičnega režima ni bilo nobene lustracije. Vsakdo, kdor je bil del režima, ki je sistematično kratil človekove pravice, so je lahko nemoteno in še vedno podprt s partijskimi mediji na demokratičnih volitvah potegoval za obstoj v politiki. Kdor je imel o tem drugačno mnenje, ker ga je komunistična oblast preganjala, je bil vnaprej posvarjen pred revanšizmom.
Nekaj tednov potem, ko so Janšo lustrirali v PEN, se stari in novi predsednik SDS vrača z novo knjigo. Dal ji je naslov Za kulturo življenja; po besedilo Kultura življenja namesto kulture smrti, napisanem ob odkritju Hude Jame. V knjigi je zbral prispevke, ki jih je v zadnjih četrt stoletja objavljal v različnih domačih in tujih revijah (tudi nas spletni strani SDS), nekatere nastope v državnem zboru in drugih javnih priložnostih, druga besedila pa so objavljena prvič. V Demokraciji že lahko prebiramo odlomke. Takole vidi Janša finale svoje druge vlade: »Odprtje države za tuje naložbe, privatizacijo, Slovenski državni holding in Družbo za upravljanje terjatev bank so strici vzeli tako, kot je bilo mišljeno, kot protikrizni in hkrati protimonopolni ukrep, zato so razglasili splošno mobilizacijo, vpoklicali iz strateške rezerve Viranta in Erjavca ter zrušili vlado ne glede na ceno, ko jo za takšno dvojno sabotažo mora plačevati država oziroma njeni davkoplačevalci.«
Janez Janša se očitno ni odrekel obramboslovja, zaradi katerega je, po partijskem pregonu iz predsedstva RK ZSMS, postal disident v razmerah socializma s človeškim obrazom. Pred njim je bil zapor v vojašnici na Metelkovi (mimogrede, Igor Omerza bo 31. Maja, na dan aretacije Janše in Ivana Borštnerja, v muzejskem kompleksu Metelkove predstavil knjigo JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje), poveljevanje vojne za Slovenijo, Depala vas in vnovično vodenje ministrstva za obrambo v času Bajukove vlade. Šele leta 2004, po razkroju postdrnovškove LDS, je dobil priložnost sestaviti tudi vlado.
Je kdo je pripravljen dati roko v ogenj, da ne bo vodil nobene vlade več?
Izjave o Janezu Janši
Božidar Novak, podjetnik: »Izkušnje, ki jih je pridobil v zadnjih 25 letih, so zelo intenzivne. Zgodil se mu je zapor, propad Jugoslavije, prve volitve, neodvisna Slovenija, vojna, EU, evro ... Povsod je bil zraven. Njegova identiteta je tako močna, da bo sam povedal, ali bo odšel iz politike.«
Igor Lukšič, predsednik SD: »Ob padcu Janševe vlade smo rekli, da je morda prišlo do zasuka pri očiščenju Slovenije, danes lahko trdimo narobe – da se krepi moč obema, ki sta pod sumom korupcije. Janša bo izvoljen za predsednika stranke, Janković na partizanskih proslavah razlaga, da ni kriv, publika pa mu ploska.«
Zvone Černač, podpredsednik SDS: »Gotovo bo prišel čas, ko bo tudi SDS vodil nekdo drug. Vendar menim, da za zdaj ta čas še ni prišel. Vsi ´napadi´ nanj so gotovo povzročili veliko škode njemu osebno, tudi stranki, predvsem pa državi.«