Ohranitev slovenskih vitalnih interesov v Piranskem zalivu ne pomeni ne za Republiko Hrvaško ne za Republiko Slovenijo nobenega nesprejemljivega pogoja. Ko so na tem delu sveta zadnjič risali meje, ni bilo tako. Z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe z Italijo (septembra 1947) je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje, to pa se je spet delilo na znani coni A in B. Cona A, ki je obsegala večinsko ozemlje s slovenskim življem, je bila dodeljena Italiji, cona B, katere polovica je na Hrvaškem, pa Jugoslaviji.
Največje slovensko mesto z začetka 20. stoletja, v katerem je Henrik Tuma celo predlagal sedež nacionalne univerze, smo skupaj z zaledjem izgubili po podpisu londonskega sporazuma leta 1954. Nič, kar je kdo od sosedov izgubil v zadnjih sto letih, se ne da primerjati s slovensko izgubo cone A in nekdanje prestolnice Trsta. Nihče od naših sosedov ni izgubljal tako pomembnih točk: eno samo mesto primerljive velikosti na tem prostoru ni zamenjalo nacionalnosti.20. marca 1944 je na osvobojenem ozemlju Znanstveni inštitut pripravil posvetovanje glede prihodnjih slovenskih meja. Fran Zwitter je med udeleženci dosegel popolno soglasje, ko je ugotavljal, da celotna obala ob reki Dragonji nujno spada k Sloveniji. Pri tem se je opiral na zemljevid Petra Kozlerja, ki je bil stoletje nesporna »avtoriteta« pri določevanju slovenske etnične meje. V tem smislu sta tudi katastrski občini Kaštel in Savudrija spadali k Piranu. Šele ko so pripravljali »geografijo« londonskega sporazuma, so ju – zaradi komodnosti pri risanju kart – prestavili v Buje.
Zgodovinski presek vprašanja tako pokaže, da vsaj Piranski zaliv v celoti, skupaj z zaselki na levem bregu Dragonje, pa z njimi povezana črta dostopa na odprto morje, spada k Sloveniji. Toliko bolj je zato presenetljivo, da se danes v Sloveniji poleg delov civilne družbe zgolj poslanske skupine iz opozicije postavljajo na stališče, čemu bi dajali v presojo nekaj (nekam), kar nam po logiki pripada.
Podporo arbitražnemu sporazumu izrekajo tako rekoč vsi. Najprej je tu institut predsednika republike in vlade. Oba opogumljata državljane: zaupajte tuji presoji! To za njima ponavlja široka množica Panurgovih ovac. Tako se je pri francoskem pripovedniku Rabelaisu imenovala čreda belokodrastih kopitarjev, ki je za vodilnim ovnom z ladje odkorakala v ocean, ne da bi za trenutek pomislila, kam gre. Podpora arbitražnemu sporazumu dobiva značaj Svete alianse: prejšnji teden smo videli, da je celo Žurnal 24ur na prvi strani manipulativno navijal zanj. Igor E. Bergant je popisal devet strani zadnje Mladine. Res da se je ukvarjal z vedeževanjem glede mundialovih zadetkov: kaj bo šele popisal, ko se bo uradno začela referendumska kampanja. V tej zvezi bi veljalo počakati na senjorsko ligo: zanimivo bo opazovati, kako bo argumente v podporo arbitražnemu sporazumu vijačil Jurij Gustinčič.
Pritisk tranzicijske politike in njenih hlapčevskih satelitov v Društvu novinarjev Slovenije (po njem pa v večini medijev) postaja neznosen, v absurdnosti pa grotesken. Kako lahko zaupamo tuji presoji, če so nam prav tujci (diplomati, uradniki itd.) v zadnjih sto letih vselej jemali ozemlje in ga nikdar dali. Zgled je določitev koroškega plebiscita, trianon, rapalska pogodba, pariška mirovna konferenca, londonski pakt.
In sedaj naj vnovič zaupamo, da se bo pretrgala inercija dodeljevanja slovenskega ozemlja tujcem? Na kateri osnovi pa lahko to storimo? Kakšna je zrelost slovenske družbe, če ima samo parlamentarna opozicija dovolj soli in razume, da z arbitražo ne moremo kaj prida dobiti, lahko pa veliko zgubimo?
Razočaranje je pomenilo tudi mnenje Slovenske škofovske konference, da se zaradi optimalizacije odnosov med Cerkvama (hrvaško in slovensko) ne bo spuščala v razsojanje glede arbitražnega sporazuma, četudi jo je hrvaška Komisija za pravičnost in mir z demonstracijo teritorialnega apetita odvezala ekvidistance. Cerkev svojo vlogo v narodu gradi in opravičuje s tem, da je bila vedno branik nacionalnih interesov. In je tudi bila, od Antona Martina Slomška do osamosvojitve, z manj svetlimi izjemami (Šuštarjeva menica bianca reform-komunistom na spravni slovesnosti v Rogu, 8. julija 1990). V trenutku, ko slovenski narod najbolj potrebuje modro vodstvo, vatikanski kardinal molči, ljubljanski nadškof pa vprašanju odvzema zgodovinsko pomembnost. Je Cerkev v tem trenutku varuh nacionalnega interesa? Prisluhnimo vprašanju.
Stvar je še toliko bolj absurdna, ker smo do integritete Piranskega zaliva, zaselkov na levem bregu Dragonje in dostopa na odprto morje zgodovinsko upravičeni. To je naša dediščina, naša posest in pravica. To so neodtujljivi elementi naše suverenosti. Z njimi ne moremo kupčkati, ker sodijo k celoti narodnega telesa. Kot če bi barantali za lastno oko ali prsi.
Pri arbitražnem sporazumu lahko veliko izgubimo. Najmanj to, da damo to vprašanje z dnevnega reda, kot nam skoraj že v podzavest vsiljujejo mediji. Dati vprašanje z dnevnega reda ne pomeni rešiti ga. Tedaj se šele v resnici zaplete. Kateri narod pa, če da kaj nase, bo ključna vprašanja predal tujcu, ne da bi jih sam s svojo voljo poskušal rešiti?
Vladajoča politika očitno deluje v interesu »nekoga«. Tudi Slovenci smo bili vso zgodovino takisto: v funkciji neke druge države in drugih interesov. 6. junij je lep datum, da pokažemo, kako smo stopili iz stare kože. Da smo sedaj zase in v funkciji zgolj nas samih. Tako kot Piranski zaliv.