Na vrhovnem državnem tožilstvu pod vodstvom generalnega državnega tožilca Draga Škete so dokazali, da živijo še globoko v prejšnjem režimu.
Vsekakor skušajo prikriti podatek, kateri tožilci vodijo posamezne (pred)kazenske postopke, pri čemer so celo na upravno sodišče vložili tožbo zoper odločbo informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik, s katero je odredila, da nam morajo sporočiti imeni dveh tožilcev v teh postopkih.
Toda stvari so še hujše. Z upravnega sodišča so nam poslali tožbo vrhovnega državnega tožilstva, v kateri so tožilci zapisali trditve, ki kažejo na popolno nerazumevanje funkcije medijev v demokratični družbi in odgovornosti državnega tožilstva pred javnostjo.
Tako je za Šketo medijska obravnava (pred)kazenskih postopkov, na primer v primerih korupcije v zdravstvu, huda motnja za delo tožilcev pri reševanju zadev. Kako naj bi zapisi v medijih ovirali tožilca pri njegovem delu ali celo ogrozili pregon, niso pojasnili.
Trdijo celo, da razkritje imena tožilca v predkazenskem postopku (ali v fazi sodne preiskave) enako škodi izvedbi postopka kot razkritje zbranih dokazov!? Očitno po njihovem javnost nima pravice izvedeti niti za ime tožilca, ki neko zadevo drži v predalu tudi po dve leti in več, namesto da bi sprejel odločitev.
Še več, Šketa je zapisal, da je namen zakona o medijih zgolj obveščanje javnosti in ne nadzor nad delovanjem javnih institucij!
Seveda smo takšne nebuloze v našem odgovoru na tožbo v celoti zavrnili, prav tako je informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik upravnemu sodišču predlagala, naj tožbo tožilstva zavrne.
