Pri tem je najbolj zanimivo to, da je Žižmond umrl konec leta 2011, tožilec Ivan Žaberl pa ni že takrat zaradi tega zavrgel kazenske ovadbe, ampak je to storil šele po dobrih petih letih in ga s tem posmrtno rehabilitiral.
Žižmond je bil komandant I. bataljona II. brigade 1. divizije Knoja, ki je po vojni opravljala različne naloge na območju Celja in revirja Trbovlje ter dajal svoje enote na razpolago Ozni, ki je med drugim izvajala povojne poboje v Hudi Jami. Policiji ni uspelo ugotoviti, ali so te enote izvajale tudi povojne poboje, so pa ugotovili, da so bili vojaki uporabljeni za varovanje objektov in razen prevoze ter da nadrejeni niso imeli nobenega vpliva na delo teh skupin, saj so bile skupine izključno pod poveljstvom Ozne.
Prav tako niso našli nobene osebe, ki bi Žižmonda povezala z izvedbo povojnih pobojev. Sam Žižmond pa je policistom na zaslišanju leta 2009 povedal, da je moral večkrat dodeliti svoje vojake v pomoč oficirjem Ozne za varovanje objektov, prevozov in podobno: »Nikoli ni slišal, da bi kateri njegov vojak bil prisoten pri kakšnih pobojih oziroma likvidacijah. Glede Hude Jame pa pove, da ni nikoli slišal o kakšnih likvidacijah v Hudi Jami in da niti ne ve, kje je. Za Hudo Jamo je slišal šele sedaj iz medijev.«
Leljak je kazensko ovadbo podal maja 2011 in ob tem predložil tudi svojo knjigo KNOJ 1944-1945 Slovenska partizanska likvidacijska enota, ki vsebuje kopije številnih dokumentov in sezname vojaških enot, ki so delovale v tistem času. Med njimi tudi dokumente s fotografijami Žižmonda v Celju v tistem času. Ker tožilec ni našel dokazov za Žižmondovo krivdo, je kazensko ovadbo zavrgel. Ker pa je Žižmond umrl 8. 12. 2011, kazenskega pregona ni mogoče začeti.
