Karl Erjavec kot up slovenske levice? Potem upa za »normalno« levico ni.

Ob 30. obletnici plebiscita za samostojno Slovenijo je trenutek za refleksijo. Posebej v času najtežje preizkušnje, s katero se soočamo Slovenci po skoraj tridesetih letih samostojnosti. S to razliko, da je bila osamosvojitvena vojna leta 1991 »samo naša«, pandemija bolezni covid-19 pa je svetovna.

Ravno sredi te krize smo se znašli pred do še pred letom dni nepredstavljivo možnostjo: da bi vlado sestavil predsednik stranke Desus Karl Erjavec. Ali se bo to dejansko zgodilo, so za zdaj še politična preigravanja, a možnosti so. Torej človek, ki se ga je pred letom dni stranka po 15 letih vodenja odkrižala (kar sicer ni slaba referenca za stranko, saj kaže na osnovne demokratične notranje nastavke), nedavno pa se je vrnil z ambicijo zavihteti se celo na čelo vlade. Velja omeniti, da je Erjavec na zadnjih volitvah propadel. V okraju Tržič je zbral vsega skupaj 392 glasov (5,95 odstotka) in se ni uvrstil v državni zbor.

A tudi njegova vrnitev na čelo Desusa je bila vse prej kot spektakularna. Na nedavnem kongresu mu je širši javnosti malo znano protikandidat Srečko Feliks Krope odtegnil kar tretjino glasov. Pri čemer je Desus pod njegovim vodstvom na zadnjih državnozborskih volitvah dosegel slabih pet odstotkov glasov, kar je pomeni pet poslancev. Tudi zdaj se podpora tej stranki giblje okoli parlamentarnega praga.

To, da je Erjavec kandidat za mesto premierja, na katerega stavi leva koalicija KUL, pove veliko o tej koaliciji. Človek, ki je svojo politično pot v devetdesetih začel v stranki SKD, se nato za krajši čas pridružil LDS, nato pa prevzel Desus. Pri komaj 45 letih je začel voditi upokojensko stranko. To je podobno, kot, če bi pri 65 letih prevzel stranko mladih.

A slovenski politični prostor je poln podobnih bizarnosti. Ena od teh je tudi, da je bil omenjeni politik v različnih vladah (drugi Janševi, v vladi Alenke Bratušek in še v Cerarjevi) kar šest let zunanji minister. Rezultat njegovega vodenja slovenske diplomacije je porazen. Oddaljil nas je od zahodnega sveta in nas kljub našemu članstvu v Natu in EU porinil v interesno sfero Rusije. Spomnimo: pred zadnjimi volitvami je stranko Desus izrecno podprl tedanji ruski veleposlanik v Sloveniji Doku Zavgajev. Slednji je bil sicer v času Sovjetske zveze v rodni Čečeniji najbolj trda partijska linija.

Ostanimo pri predvolilnem času leta 2018. Erjavec je takrat sklenil zavezništvo z nikomur drugim kot z Jankovićevo Pozitivno Slovenijo. Torej s človekom, ki je bil že tedaj osumljen za vrsto kaznivih dejanj z elementi korupcije, da ne govorimo o milijonski škodi, ki jo je upnikom povzročilo družinsko podjetje Jankovićev- Electa.

Ni pa zgolj Erjavec politična anomalija, ampak je to predvsem njegova stranka. Enako je bila Desus anomalija tudi v kratkem obdobju Aleksandre Pivec in bi bila pod katerimkoli voditeljem. Že pred meseci sem zapisal, da je že to, da je Desus sploh parlamentarna stranka, znak nizke politične zavesti pri Slovencih. Ne sodi sicer med večje stranke, vendar v nobeni drugi evropski državi kakšna upokojenska stranka (tam, kjer jih sploh imajo) nima omembe vredne vloge. So obskurne. Nikjer drugje se ne da toliko volivcev kupiti s floskulami o zviševanju pokojnin. Upokojenci pri nas res predstavljajo več kot tretjino volilnega telesa in so s tega vidika največji volilni bazen, toda v drugih državah iz tega bazena zajemajo druge stranke, ki niso fokusirane le na eno vprašanje.

Predvsem je Desus škodljiva za mlade rodove, deluje zaviralno na razvoj slovenske družbe. To sem zapisal že avgusta, ko je bila v sedlu še Pivčeva, ki se je dobrikala Janši. Gre za izrazito socialistično stranko, ki se ukvarja praktično izključno s tem, kako se bo denar delil (največ seveda za »njihove«) kot kako se bo ustvaril. Stranka je naravni sovražnik zaposlenega dela prebivalstva.

Ta socialistični instinkt deljenja (tujega) denarja je žal v veliki meri navzoč tudi pri sedanji Janševi vladi. Da bi se ta prikupila upokojenskemu volilnemu bazenu, jim deli bonbončke. Tokrat v obliki dodatka k pokojninam v višini od 130 do 300 evrov. Zakaj že? So se morda upokojencem pokojnine letos kaj znižale? Ne, pač pa so se znižali prihodki velikega dela zaposlenih v gospodarstvu oziroma je epidemija mnoga podjetja in s.p.-je že potopila. Torej: znižali so se prihodki tistim, ki polnijo pokojninsko blagajno, upokojencem pa vlada prihodke vseeno viša.

Če bo prišlo do vlade leve koalicije, posebej, če jo bo vodil Erjavec, bo šla Slovenija še veliko bolj v smeri socialističnega deljenja kot pa ustvarjanja. Predvsem deljenja »našim«. Ob tem, ko se ta politik kaže kot up levice, se zdi, da je upa za »normalno« evropsko primerljivo levico vse manj. Žal je skrb zbujajoče tudi stanje na drugi strani političnega pola. Stranka SDS je postala toliko oddaljena od konservativnih strank nemške CDU ali avstrijske ÖVP kot je stranka Levica oddaljena od »normalnih« socialno demokratskih strank severno od nas.

Kaj je torej narobe s slovenskimi politiki? Nič. Vsaka država, ki ni okupirana, ali, kjer ni diktatura, ima politike (leve ali desne) pač takšne, kot jih izvolijo volivci.