No, mi nismo pogledali v enciklopedijo, temveč v brošurico založbe Komunist Prešernova Zdravljica v letu 1937 izpod peresa dr. Borisa Paternuja. Izdana je bila ob štiridesetletnici ustanovitve KPS. Na Čebinah se je srečalo osem delavcev, en obrtnik in dva intelektualca, avtor manifesta slovenske partije (ta je takrat premogla 200 članov), ki si je za uvodno geslo izbralo sedmo kitico Zdravljice, pa je Edvard Kardelj, piše Paternu. Po njegovem prepričanju je središčno jedro pesmi »v spojitvi skrajno uporne narodne misli z doslednim internacionalizmom«. Kardinal je opozoril tudi na to, da so »imeli tovariši nekoliko slab spomin ali pa so želeli nekoliko zaostriti lik sovražnika, in tako le ni povsem po Prešernu«. Paternu ponuja pojasnilo za »zaostritev«, ki jo pripisuje leta 1979 umrlemu partijskem voditelju: »Da je Kardelj izbral za manifest zgodnjo, predcenzurirano varianto, je razumljivo. Na prvo mesto je postavljala boj zoper narodno in človekovo podložnost, nato pa vizijo počlovečenega sveta.«
Poglejmo to »predcenzurirano varianto« sedme kitice v Paternujevi redakciji:
Žive naj vsi narodi,
ki dan dočakat hrepene,
da koder sonce hodi,
ne bo pod njim sužnje glave:
da rojak, prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.
»Izkušeni marksist,« zaključuje poznavalec pesnika, »bi takrat težko govoril o svetu, iz katerega da bo prepir pregnan /…/ Zato je bil Prešernov zgodnejši zapis mobilizacijsko učinkovitejši.« Radikalnejša, zgodnejša, za pesnikovega življenja neobjavljena varianta po Paternuju izpričuje Prešernovo »prvotno, od zunaj še neprizadeto izpovedno voljo«.
Ali je to res prava volja pesnika, je najbrž vprašanje tudi za druge proučevalce Prešerna. Kot rečeno, pisec manifesta partije in izbora te »mobilizacijske« različice »slovenske marseljeze« je Kardelj. Ko je pisatelj Boris Pahor leta 2010 dal predlog za spremembo slovenske himne, je v nekem intervjuju pribil: »Prešeren najprej omenja Slovence. Kardeljev duh je v tem, da v himni teh Slovencev ni!«
Tudi ob Paternujevem slavospevu Kardeljevemu duhu leta 1977 se je moral naš najslavnejši frajgajst obrniti v grobu. Ko smo v osamosvojitvenih časih z več ali manj zanosa peli ali poslušali Zdravljico, nismo vedeli, ali pa smo pozabili, na to spominsko komunistično prisvajanje Prešerna. Pa še to, Paternu je nekje drugje zapisal, da si je Kardelj nekajkrat prizadeval uveljaviti prvo varianto, zadnjič leta 1977.