Kar je Zoran Janković za Kučana, je Anton Drobnič za Janšo

Spor, ki je prejšnji teden izbruhnil zaradi Antona Drobniča, je pokazal, da desnica tako kot levica ne misli resno s spravo, obsodbo vseh treh totalitarizmov in lustracijo. Hkrati je opozoril, da je desnica v globoki krizi in da se v četrt stoletja ni nič naučila iz svojih napak, temveč jih vztrajno ponavlja. Prvak SDS Janez Janša danes sanja o novem Demosu, hkrati pa gre ponovno v »španovijo« z Drobničem, ki je bil eden od pomembnih razlogov že za razkol v Demosu.

Tik pred osamosvojitvijo leta 1991 je namreč takratni generalni državni tožilec Drobnič postal predsednik prodomobranske Nove slovenske zaveze in napisal uvodnik v istoimensko revijo, s čimer je sprožil buren odziv vplivnih članov SDZ, ki je bila pomembna koalicijska stranka Demosa. O tem sporu piše sam Janša v knjigi Okopi (1994), kjer ga označi za enega od prvih korakov k razpadu Demosa. Čeprav Janša v omenjeni knjigi »pomladnike« poziva, naj preučijo napake za razpad Demosa in jih ne ponavljajo, njegov današnji odnos do istega Drobniča sporoča, da doslej sam ni sledil lastnemu nasvetu.

Drobnič znova pogreva večni spor med levico in desnico, ki se v samostojni državi ni pomaknil z mrtve točke. Ob dnevu OF je Drobnič v intervjuju na spletnem portalu Nova24TV (27. 4. 2016) OF označil za napad na kulturo, pamet in um slovenskega človeka, s čimer je zanikal, da je boj proti fašizmu in nacizmu ena od glavnih civilizacijskih in kulturnih vrednot cele Evrope in ne samo Slovenije.

S podporo Drobniču in njegovim izjavam sta Janša in njegova SDS pokazala, da ne mislita resno s pobudami za ratifikacijo Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero bi obsodili vse tri totalitarizme (komunizem, nacizem in fašizem). Slovenska levica zavrača obsodbo komunizma, ker s tem brani dediščino propadlega jugoslovanskega totalitarizma. Če bi se levičarji temu odpovedali, bi se odpovedali lastni identiteti.

Iz Drobničevega primera vidimo, da to velja tudi za tisti del slovenske desnice, ki drži figo v žepu, ko navija za sprejetje omenjene resolucije v parlamentu, vendar obenem zavrača obsodbo nacizma in fašizma. Sicer bi se distancirala od Drobniča, ki še danes ne obsodi fašizma in nacizma, ker bi se potem moral odpovedati samemu sebi in lastni identiteti.

Še več, s podporo nekdanjemu tožilcu Drobniču pred četrt stoletja so na delu desnice pokazali, da uporabljajo dvojna merila za funkcionarje, ki simpatizirajo oziroma so celo osebno sodelovali s katerim koli od treh totalitarizmov. Očitno jih moti le komunizem, druga dva pa ne. Leta 2014 so tako na desnici zagnali vik in krik zaradi spornega ravnanja sodnice in predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča Vesne Pavlič Pivk, ki se je na zasebni zabavi oblekla v pionirko in v roki držala zastavo s peterokrako zvezdo, oboje pa je znak komunističnega totalitarizma.

Zaradi tega spornega dejanja so upravičeno zahtevali odstop sodnice Pavlič Pivkove, medtem ko se jim v 90. letih ni zdelo sporno zagovarjanje domobranstva takratnega prvega tožilca Drobniča, torej njegova osebna povezava z nacističnim totalitarizmom. Dejansko pa bi morali v Sloveniji končno nehati igrati slepe miši in obsoditi vse tri totalitarizme: nacizem, fašizem in komunizem!

Iz tega vidimo, da tudi desnica, ne samo levica, boleha od kronične nedoslednosti in zatiskanja oči pred več kot očitnimi dejstvi. Na to je opozorila tudi tviterska vojna med Janšo in Leljakom o Drobniču, in sicer v tem primeru glede zahtev po lustraciji. Leljak je namreč Drobniča opredelil za sodelavca Udbe, ker je lastnoročno napisal dokument o sodelovanju s SDV. Leljak je ta dokument prejšnji petek objavil tudi na svojem tviterju.

Namesto da bi se na desnici nad omenjenim dokumentom globo zamislili, saj je ravno desnica tista, ki že leta in leta zahteva lustracijo za sodelavce obveščevalnih služb iz časov komunizma, smo dobili spor med Janšo in Leljakom. Prvak SDS je Leljaku namreč očital, češ da je bil on sam sodelavec Kosa. Tudi če je bil Leljak sodelavec Kosa, to ne spremeni vsebine dokumenta, ki ga je Leljak objavil o Drobniču.

Janša je hotel s svojim odzivom relativizirati in zmanjšati pomen Leljakovega razkritja. Odziv Janše in širše desnice je pokazal, da desnica ne misli resno z lustracijo, temveč jo izrablja zgolj kot sredstvo proti ideološkim nasprotnikom, medtem ko za Drobniča in podobne sodelavce jugoslovanskih obveščevalnih služb zahteva imuniteto in posebno obravnavo.

Sicer je Drobnič že v februarskem intervjuju za Novo24TV sam priznal, da je podpisal dokument o sodelovanju z Udbo in v posmeh vsem dodal: »Nikoli nisem vedel, kaj sem napisal, sicer se mi je zdelo, kaj sem podpisoval, nisem pa vedel zagotovo, saj nisem nikoli dobil kopije dokumenta.« Da Drobnič, ki je očitno od Udbe pričakoval kar kopijo za osebni arhiv, še kako dobro ve, kaj piše v dokumentih, je pokazal na funkciji generalnega državnega tožilca na začetku tranzicije.

Takrat se je proslavil s škandalozno izjavo, da ovadbe, ki jih dobiva zaradi oškodovanja družbenega premoženja, niso vredne papirja, na katerem so napisane. Janez Krnc, nekdanji namestnik družbenega pravobranilca, se je zaradi tega še leta 2013 čudil Drobniču: »Še danes mi jasno, kako je lahko najodgovornejši funkcionar državnega tožilstva podal takšno izjavo. To mi je ostalo v spominu iz časov, ki je bil zelo odločilen za to, kako bo država ukrepala.« To je pravi Drobničev obraz! Desnica, ki danes zahteva pregon krivcev za gospodarski kriminal, hkrati pa podpira Drobniča, pljuva v lastno skledo. 

Pri Drobniču je najbolj sporno, da že celotno tranzicijo pogreva ideološki spor med desnico in levico ter s tem razdvaja državljane. V intervjuju za Novo24TV je pokazal, da je v resnici desna različica Zorana Jankovića. Zato se v Sloveniji že četrt stoletja razpravlja o spravi, vendar na desni in levi nenehno prilivajo olje na ogenj in naredijo vse, da do nje ne bi nikoli prišlo. Drobnič je jasno povedal, da sprave ne potrebujemo: »Sprava je beseda, ki zveni lepo in daje upanje. Je pa silno zlorabljena. Kaj pomeni ta beseda? Osebno menim, da je Slovenci ne potrebujemo.« Še več, dodal je, da ne potrebujemo spomenika žrtvam vseh totalitarizmov.

Drobničeve izjave je treba brati z Jankovićevimi, saj je ta lani ob 70. obletnici konca svetovne vojne izjavil: »Danes mnogi govorijo o spravi. V Ljubljani sprave ne potrebujemo.« Iz obeh protispravnih, torej razdiralskih izjav vidimo, da Drobnič in Janković nastopata kot ideološki maskoti, prvi desnice, drugi levice. Sta nasprotna pola iste zgodbe: tako kot levica govori skozi Jankovića, tudi desnica govori skozi Drobniča. Zato sprave ni in je nikoli ne bo.