Smo na začetku oziroma na sredini drugega val pandemije. Politika se mora tokrat odzivati drugače. Kako ji to uspeva?
Ne gre le za odzivanje politike oziroma vlad. Glede na potek epidemije bi lahko govorili o treh valovih, prvi se je začel v začetku leta v Wuhanu in je februarja segel iz Kitajske v Italijo. Druge evropske države so bile prizadete v drugem valu (v prvi polovici marca oziroma 11. marca je bila oklicana pandemija), ki se je zdel dovolj ogrožajoč, da so politika in biomedicinski eksperti lažje prepričali ljudi v potrebnost ostrih ukrepov. Med poletnimi meseci in dopustniškim časom so jih evropske vlade zelo omilile – kar so storile tudi pod pritiski gospodarstva, še posebej turističnih lobijev, na Hrvaškem tudi pod vplivom lastnikov zabavišč na Pagu in drugod. Ukrepe, ki so še veljali, se je vse manj upoštevalo, t. i. socialna distanca je izginjala, ukinjalo se je nošenje mask. Po izbruhu drugega vala (glede na evropski pogled) so vlade vnovič segle po naboru tudi bolj restriktivnih ukrepov znanih že iz prvega vala – seveda bolj selektivno, nikjer ni bilo zaprtja. Posameznim skupinam, ki verjamejo v teorije zarote, je to dalo polet.
Zaradi česa na svoj račun prihajajo, če se tako izrazim, privrženci ravne Zemlje?
V vsem tem času od marca do danes se so priporočila ali zapovedi, ki naj bi jih ljudje spoštovali, domala v vseh evropskih državah skoraj vsak teden spreminjali – mislim predvsem na nošenje mask. V nekaterih državah so ostale predpisane v javnem prometu, a ne povsod. Ponekod so jih predpisali tudi v odprtih javnih prostorih, denimo v Franciji in še kje. Pogosto spreminjanje in oklevanje je dajalo vtis, da vlade oziroma eksperti pravzaprav ne vedo, kaj v boju proti novemu virusu res pričakujejo od ljudi. To je dalo zagon zarotniškim skupinam na družbenih omrežjih – pa ne le tam, začele so se javno zbirati, bilo je že kar precej tudi nasilnih demonstracij v Evropi in predvsem v ZDA.
Republikanci oziroma privrženci Trumpa menijo, da maske niso potrebne.
No, predsednik Trump je nekoliko tudi manipuliral. Svetovalci so ga vendarle pripravili do tega, da si je maske vseeno dobro nadeti. Sicer pa velja, da je bolj radikalna desnica v ZDA drugače od ameriške levice (demokratov) proti maskam. Politizacija je očitna. Nekatere vlade jih ne le ne priporočajo, ampak jih celo odsvetujejo, predvsem na Švedskem. Nizozemske oblasti so se premislile in jih predpisale. Nasploh so v skandinavskih državah (njihovi kulturi) skeptični do nošenja mask. Kot rečeno, nastal je kaos, ki ga izrabljajo zarotniške skupine, potencirajo in izrabljajo odprta vprašanja, da lahko bolezen prikazujejo kot minorno.
Kdo tvori te zarotniške skupine?
V jedro teoretikov zarote so med drugim pristaši gibanja new age, pri nas je na primer zelo glasen zdravnik iz Maribora, ki je dejaven v tem gibanju. Tvorijo jih tudi ljudje bolj skrajno levih in desnih političnih prepričanj. Že pred časom so v Nemčiji delež ljudi, dovzetnih za teorije zarote, ocenjevali na kar 25 odstotkov prebivalstva.
Izziv za politiko?
Predvsem ne moremo reči, da politika s tem nima nič. Tako politiki kot eksperti so teorijam zarote dali pospešek. Ko sprejmeš oziroma promoviraš zelo ostre prepovedi in zapovedi, jih nato precej sprostiš, nato pa spet uvajaš, lahko pričakuješ težave. Težko je politiki in zdravstveni stroki naprtiti manipuliranje, češ da so za njihovimi ukrepi drugi, prikriti cilji. O epidemiji covida-19 je veliko neznank. Nekaj več bi vedeli o njej, če bi bila (biomedicinska) znanost v preteklih leti bolj pozorna na potek prejšnjih epidemij.
Virusa covid-19 v teh mesecih nismo (dovolj) spoznali?
Njegov genom že poznamo. Toda zakaj nekatere ljudi tako prizadene, da umrejo že po štirinajstih dneh od okužbe? Zakaj med preživelimi nekateri prenašajo hude posledice, drugi pa bolezen prebolijo stoje ali je sploh ne zaznajo? Vemo le za razlike, pogojene s starostjo in splošno imunsko odpornostjo. Ne vemo, kakšne bi bile lahko stranske posledice cepiv, ki jih še preizkušajo. Nekaj večjim državam, ki so vključene v proces globalizacije – kar pomeni, da so bile izpostavljene pandemijo bolj kot druge – je virus vendarle uspelo zajeziti. Nemčiji, denimo, toda zakaj natanko. O tem ni dovolj natančnih odgovorov. Zakaj pa ni šlo od rok Franciji ali Veliki Britaniji? Da ne omenjam Belgije. V Nemčiji je sicer število okuženih kar precejšnje, a ima še naprej relativno malo umrlih. Ker ima večje zdravstvene zmogljivosti, smo domnevali, toda zakaj v teh mesecih tudi drugje niso okrepili zmogljivosti za intenzivno obravnavo obolelih? Tudi pri nas je bore malo narejenega. Morali bi se bolj pozanimati, kako Nemčija obvladuje pandemijo.
Pomembno je zaupanje, ki ga uživajo vlade. Po raziskavi Valicona narašča nezaupanje v vlado glede ukrepov. Kako doseči zaupanje?
Pa vemo bolj natanko, za kakšne ukrepe velja to nezaupanje? Ena anketa težko da bolj zanesljivo sliko. Z nezaupanjem tudi v strokovnjake s področja zdravstva in biomedicine se spopadajo tudi v drugih državah. Del javnosti je ogorčen oziroma zmeden, saj so posamezni zdravniki – težko jih najti med epidemiologi in infektologi – sami problematizirali ukrepe, ki jih forsirata vlada in NIJZ. Kaj naj si torej o tem (nekaj konfrontacij je bilo) mislimo mi? Javnost najbrž ne zavrača gospodarskih in socialnih ukrepov. Problem je, da že vlade kot take (ne glede na to, kako ukrepa), del javnosti že načelno ne sprejema. Gotovo je naredila napako, ker je prehitro sprostila ukrepe in ustvarila ozračje, v katerem so ljudje pozabili, da lahko virus spet začne svoj pohod po državi. Pri delu prebivalstva pa je to delovalo kot manipuliranje.
Vlada je precej glasno razglasila zmago. Slovenijo so preletela Natova letala …
Glede na rast oziroma število okužb je Slovenija še vedno med manj prizadetimi državami. Je med tistimi, ki imajo zaradi covida-19 manj kot sto umrlih na milijon prebivalcev. Trenutno jih je 75. V prvem valu sta imeli nizko incidenco okuženosti in umrlih Bosna in Hercegovina in Severna Makedonija, pa je vendarle v slednji že 357 mrtvih na milijon prebivalcev. Črna gora je bila marca v očeh enega od hrvaško-britanskih svetovno znanih epidemiologov »covida prosto območje«, zdaj ima 270 mrtvih na milijon prebivalcev. Latinska Amerika v prvem valu ni bila prizadeta, toliko bolj pa pozneje. Peru ima že blizu tisoč mrtvih na milijon prebivalcev. Merilo, ki ga uporabljajo epidemiologiji, je število okuženih v štirinajstih dnevih. Srbija se je tako znašla na rdečem seznamu zaradi velikega števila okuženih v krajšem obdobju, razmere pa so se kar hitro spremenile. Srbija spada trenutno med države z manj kot sto mrtvimi na milijon prebivalcev in ni več na rdečem seznamu. Posebno poglavje je Hrvaška – tu je res prišlo do izrazitega nihanja v ukrepih. V Evropi takih držav ni veliko, med njimi sta tudi Poljska in Češka in seveda Slovaška (ta jih ima najmanj – 9) ter Avstrija, Norveška in Finska, Nemčija in Danska jih imata nekaj več kot sto (114).
Kje je tu Švedska, ki ima politiko prekuženosti?
Primerjal sem Češko in Švedsko. V zadnjih tednih je na Češkem – ki je v prvem (oziroma po mojem štetju v drugem) valu bila vzorna – neprimerno več okuženih in umrlih kot na Švedskem. Ravno sem prebral, da so na Češkem in Slovaškem oklicali izredno stanje. Tudi v Sloveniji je v zadnjih tednih več okuženih kot na Švedskem. Vendar se tu spet rahlo dviga. Isto velja za število smrti, ki jih je v tej skandinavski državi sedaj 583 na milijon prebivalcev. Podobno (počasnejšo) dinamiko ima Italija (594 umrlih na milijon). V Sloveniji in Češki pa je ta številka še vedno pod sto. Ne vemo, kdaj se bo, če se bo, zajezilo širjenje virusa. Nekateri se zanašajo na cepivo, vendar bo treba pri tem biti previden. Največje število okuženih na dnevni ravni imata v Evropi Francija in Španija. Po svetu ji sledita Izrael in ZDA, tudi Iran je zelo prizadet v zadnjih tednih. Podatki nihajo, a vendar število okuženih in umrlih v mnogih državah vztrajno narašča.
Pravkar smo izvedeli, da se je okužil ameriški predsednik ...
… covid-19 res nikomur na prizanaša. V ZDA nazorno spoznavamo mogoče posledice. Volitve naj bi potekale tudi po pošti s kuvertami. Predsednik Trump je izjavil, da bi lahko bile potencialna goljufija. Če bo mnenja, da so res goljufija, je možno, da rezultata ne bo priznal. Prvič v tristo letih bi se zgodilo, da bi v državi, ki velja za svetilnik demokracije, ne prišlo do mirnega prenosa oblasti po volitvah. Posledice bi bile lahko zelo travmatične. Nič nenavadnega, da je korona v središču političnih pa tudi politikantskih razprav v javnosti, medijih, na spletu… – tako ali drugače se dotika slehernika.