Kako so bili nagrajeni petokolonaši: ministri, veleposlaniki, menedžerji...

Morda so v jugoslovanskem vodstvu, ko so se odločili za vojaško agresijo na Slovenijo, računali na svojo »peto kolono« v Sloveniji. Seveda pri tem ne mislimo na priseljence srbskega rodu, ampak na politike, s katerimi se je dva tedna pred osamosvojitvijo Slovenije skrivaj sestal premier Ante Marković, ki je formalno dal ukaz za zasedbo mejnih prehodov v Sloveniji. Težave pa so nastale, ker so se slovenski teritorialci uprli vojaški agresiji. Kljub nagajanju jugonostalgične opozicije je slovenski vojski vendarle uspelo zbrati dovolj sredstev za obrambo. Slovenskih prebivalcev niso prestrašili niti gomazeči tanki niti grozeči lističi, ki so jih metali iz jugoslovanskih letal. Enega takih je prejela vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta, pod dopis je bil podpisan jugogeneral slovenskega rodu Konrad Kolšek, takratni poveljnik petega vojaškega območja, končal pa se je v polomljeni slovenščini: »Vsaki otpor bo zlomljen, za posledice pa bodo odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji.«

Teritorialci so uspešno ustavili agresijo jugoslovanske armade na Slovenijo, po mirovnem sporazumu se je njena soldateska umaknila iz Slovenije. Med umikajočimi je bil tudi general JLA slovenskega rodu Marjan Čad, ki je med vojno okupiral celotno južno Primorsko, po njej pa se mu je takratni koprski župan in poznejši poslanec ZLSD Aurelio Juri zahvalil za sodelovanje in ugotovil, da so skupaj dobro odigrali svojo vlogo. Težko je razumljivo, da so tudi v neodvisni Sloveniji najboljše vloge dobili tisti, ki so ji nasprotovali, medtem ko so njeni največji zagovorniki dobili kvečjemu stranske vloge. Po razpadu Demosa so se do oblasti vnovič prikopali nekdanji komunisti in njihovi mladinci, katerim so se po sili razmer pridružili tudi nekateri nekdanji demosovci in osamosvojitveniki. Tisti, ki se jim niso, so ostali v opoziciji.

Jožef Školč je postal predsednik državnega zbora in minister za kulturo, Franco Juri je bil veleposlanik v Španiji in na Kubi (zdaj je direktor Pomorskega muzeja v Piranu), Jaša Zlobec veleposlanik v Belgiji (umrl je leta 2011), Milan Balažic je bil donedavnega veleposlanik v Avstraliji, Rado Bohinc je bil minister za znanost in nato za notranje zadeve (zdaj je dekan FDV, pred tem pa je bil rektor primorske univerze), Roman Jakič je bil donedavnega obrambni minister, Ciril Ribičič je bil ustavni sodnik, Vika Potočnik ljubljanska županja, Živko Pregl predsednik uprave Mercatorja (umrl leta 2011). Milan Kučan pa je zmagal tako rekoč na vseh možnih predsedniških volitvah in še danes velja za najvplivnejšega slovenskega politika.

Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.