Kaj najbolj določa premierja 13. vlade?
Na kratko: razmere, v katerih se politika vse bolj personalizira. Vse elemente personalizacije potencira v svojevrsten slog avtoritarnega vodenja. Naprvi pogled se ga ne opazi, Šarec deluje dokaj diskretno, pazi, da bi ne povzročil večjega razburjenja in nasprotovanja. Pozna psiho povprečnega Slovenca. Kot je nedavno povedal mariborski filozof Friderik Klampfer v intervjuju za Večer, pa je za tipičnega slovenskega volivca značilno, da je politično nepismen.
Kot poklicni igralec je navajen vživljanja v občinstvo, drugi politiki tega ne premorejo. Ima vse poglavitne lastnosti populista – seveda bolj levičarsko usmerjenega. Strinjam se z besedami Andraža Zorka pred časom v Reporterju: Šarec govori kot bi tvital, kratko, jasno in razumljivo, kar je osnova populističnega govora.
Vas na koga spominja?
Nekoliko je Šarec podoben češkemu premierju Andreju Babišu, ki se tudi utrjuje s širokogrudno socialno politiko in povečevanjem plač. Oba zastopata mehko oziroma manj konfliktno različico populizma in se v tem razlikujeta od gromovnika Orbana. Ta se v zadnjem času tudi nekoliko umirja – vsaj v odnosu do Bruslja.
Svoj položaj je okrepil. Na rovaš drugih koalicijskih strank?
Utrjuje se tudi na rovaš opozicije oziroma desnega pola. Skušal ga bo onesposobiti, da mu ne predstavlja alternative. Morda pride kdaj v poštev Nova Slovenija, a oslabljena. Če se bo v anketah še nekaj mesecev kazala premoč kvazistranke LMŠ, bo s tem dan jasen signal Janševi SDS. Ne bo se mogla več hvaliti, da je najmočnejša stranka pri nas in da bi pravzaprav morala biti na oblasti. S tem bo izgubila svojo identiteto in morda celo razloge za obstoj.
Tudi v razmerju do koalicijskih partnerjev Šarec nemalokrat prejudicira. S tem kaže odločnost, ki pa se počasi spreobrača v avtoritarnost. Rad bi se uveljavil kot tisti, ki suvereno obvladuje velik del političnega prostora.
Zakaj je LMŠ za vas kvazistranka?
Šarec pravzaprav nima stranke. Vzpostavil je aparat, tu so še njegovi bližnji sodelavci oziroma spremstvo. Stranka nima niti imena, imenuje se kar po njem. In tako naj bi tudi ostalo, kar je že samo po sebi dovolj povedno. Stranke niti ne potrebuje.
Kaj se vam zdi pri njem oziroma vladi najbolj sporno?
Nekateri zakonski predlogi, denimo zakon, ki širi pooblastila Sove, in medijski zakon s pregonom »sovražnega govora«. Tudi časnik Delo s povsem jasnim političnim ozadjem in lastništvom (moram pa reči, da so me nekateri uredniki oziroma novinarji te hiše v zadnjem času pozitivno presenetili s svojimi komentarji) je ob tem izrazil dovolj odločno nezadovoljstvo. Tu so tudi drugi zakoni, ki izkazujejo levičarstvo vlade, denimo glede financiranja zasebnih šol, visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti. Omenjeni zakoni so že na prvi pogled neustavni, vključno z zakonom o Sovi. Človek pomisli, ali se Šarec pripravlja na čas, ko se mu ne bo treba ozirati na druge in prenašati oponiranja.
Bo to konec demokracije, kakršno že imamo?
Morda malce pretiravam. Če že se ljudje razburjajo, lahko na tem jahaš, ne smeš pa teh negativnih občutij povzročati; potrebno je iti korak za korakom. Te umetnosti Janša ne obvlada, Šarec je bolj premeten. Kaj bo končni »proizvod« njegove politike, je sicer težko napovedati, a nabralo so je že marsikaj, v čemer prepoznamo avtoritarne tendence. Utira si pot avtoritarnega voditelja leve politične provenience.
Koliko je pri tem pomembna naklonjenost medijev?
Mediji ga podpirajopredvsem zato, ker učinkovito ustavlja Janšo. Seveda pa tudi zato, ker so številni zakoni pogodu krogom, ki jim je blizu radikalno levičarska ideologija ali grobi egalitarizem. Vodilna pa v tem pogledu niti ni stranka Levica, temveč SD z mlado, sicer maloštevilno, toda militantno gardo.
Matej Tonin je nedavno napovedal bolj sredinski profil Nove Slovenije. Vidim nemajhno zadrego, ker je Šarec ta prostor že kar dobro zasedel. Predsednik NSI ugotavlja, da Janša kot hegemon ne mara nikogar na desni. Zakaj bi mu zdaj Šarec prepustil sredino!? Med vladnimi strankami bo zagotovo obstala le SD. Saj tudi Šarec v proporcionalnem volilnem sistemu potrebuje koalicijske partnerje.
Na predčasnih volitvah bi se LMŠ okrepila.
Najbrž. Koalicijske partnerje je dobil v svoje šape. Lahko le malce negodujejo; za kaj več niti nimajo pravega povoda oziroma vedo, da si lahko škodujejo.
Levica mu je postavila ultimat: ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ali konec sodelovanja. Kot kaže, bo moral Šarec podporo iskati drugje, omenili ste že NSI.
Levica kaže svoje mišice. Drugega ji pri ignorantskem predsedniku vlade niti ne preostane. To pot bo na vrsti NSI, ki nima nobene možnosti, da pri morebitnem naslednjem povabilu za vstop v vlado ali za podobno kombinacijo, v kateri je zdaj Levica, reče ne. Kar pa zadeva samo ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja oziroma prenos v obvezne socialne dajatve od plač, bi to zelo škodilo vladi. Gre za zapleten manever, ki mu administracija na več ravneh verjetno ni kos. Že Cerarjeva vlada je to poskušala oziroma imela v svojem programu – in nič naredila. Zdravstveni sistem se ne more reševati po delčkih. Verjetno pa gre Levici za to, da pokaže svoj egalitarni moment, manj ji gre za zdravstvo.
Dejali ste, da si premier in predsednik LMŠ utira pot avtoritarnega voditelja leve politične provenience. Kako je to mogoče?
Marjan Šarec piše novo zgodbo v slovenski politiki; z nekaterimi prijemi, ki še niso bili preizkušeni. Pri tem mu koristi splošno ozračje v družbi (pa ne le pri nas, temveč v mnogih evropskih državah), ki je izrazito »nihilistična« do parlamentarne demokracije in ki jo preveva močno nezadovoljstvo s političnem stanjem. O tem dosti zvemo iz raziskav slovenskega javnega mnenja ter mednarodnih anket o vrednotah in politični kulturi. Slovenija je pri tem precej nazadovala, velik del prebivalstva bi brez pomislekov sprejel avtoritarno vladavino.
Brez pomislekov?
Ne povsem. Pod pogojem, da mu omogoči brezskrbno potrošništvo. Gospod Šarec je prvi politik pri nas, ki res in dokončno nima nobenega občutka za pluralizem in demokratične vrednote.