Depolitizacijo smo pogosto omenjali v kontekstu zakona o RTV Slovenija in odstopanja notranje ministrice Tatjana Bobnar; ta se je že na zaslišanju pred poslanci maja lani zavzela za depolitizacije policije. Na koncu je bila sama depolitizirana.
Depolitizacija ima lahko tudi drugačno podobo. Anže Logar je poslanec, politik predsednika sveta SDS. A zanima ga vse kaj drugega. Po lokalnih volitvah je odstopil s položaja predsednika ljubljanskega odbora SDS, piše komentarje za spletni portal, se sestaja po kavarnah, igra violončelo z Gregorjem Bezenškom za otroke z redkimi boleznimi, z nesojenim predsedniškim kandidatom bi skupaj osvajala vrhove gora – prav tako v dobrobit otrok. Pravi rebrending bi rekli v marketinški stroki.
Anže Logar je poslanec, politik predsednika sveta SDS. A zanima ga vse kaj drugega. Po lokalnih volitvah je odstopil s položaja predsednika ljubljanskega odbora SDS, piše komentarje za spletni portal, se sestaja po kavarnah, igra violončelo z Gregorjem Bezenškom za otroke z redkimi boleznimi, z nesojenim predsedniškim kandidatom bi skupaj osvajala vrhove gora – prav tako v dobrobit otrok. Pravi rebrending bi rekli v marketinški stroki.
Ko smo se z Logarjem pogovarjali pred drugim krogom volitev, je razvil glede na svoja leta izkušenjsko kar zadeto misel, ki lepo ponazarja besede slavnega filozofa o »večnem vračanje istega«. Tako je dejal v intervjuju: »Ko je kaka oblast začela grobo pritiskati na ljudi, je bil njihov upor normalen odziv. Lahko je vodil tudi do novega družbenega reda, ki nemalokrat prav tako ni bil idealen oziroma demokratičen in vnovič pripeljal do upora in novega družbenega reda. Iz te zakonitosti, spremljamo jo skozi celotno zgodovino človeštva …«
Ne vemo, ali Logar pozna zasedbo Niet. Tako pojejo v pankerji v zgodnjih osemdesetih letih v skladbi Ritem človeštva – »… in vsaka oblast pomeni policijo in vsaka policija je orožje v surovih rokah in vsako orožje prinaša trpljenje in vsako trpljenje se sprevrže v upor in vsak upor preraste v revolucijo in revolucija prinaša novo oblast in vsaka oblast pomeni policijo ...«
Depolitizacija vrača/prinaša politizacijo. Ni dovolj izhajati le iz dejstva, da so bili denimo tožilci in sodniki žrtve prejšnjih vlad ali novinarji in še kdo na RTV Slovenija pa (de)politizacijske žrtve prejšnje vlade. Postopki »poprave krivic« morajo biti pravno uokvirjeni. Zamislimo si, koliko krivic bi lahko in morali popravljali v času Demosove vlade. Mnogo se jih je nabralo – ravno za pol stoletja. Zakon o denacionalizaciji, ki ga imajo sicer v levici za tistega, ki je ustvaril največ novih krivic, je vendarle prestal kopico preverb na ustavnem sodišču – in obstal.
Najbolj so nad odločbo ustavnih sodnikov glede zadržanja zakona o RTV Slovenija osupli pisci, ki so prepričani, da bi si Golobova vlada lahko preverjanju na najvišji sodni instanci izognila. Le takoj in odločno bi morala odpoklicati vse programske svetnike, ker da so delovali proti interesom javnosti. Z enim zamahom bodo morali, če bi jih bilo kaj v hlačah, preprosto razpustili svet in se nato znebiti celotnega novega vodstva, ki tako pije kri novinarjem. Kot da bi ne bila mogoča na ta ukrep brez zakonske podlage pritožba na katero od sodišč in nazadnje na ustavno sodišče, ki bi končala takšno depolitizacijo.
»Depolitizacija policije, ki jo zahtevajo in izvajajo politiki, ni nič drugega kot politizacija v drugo smer,« je te dni izjavil Rajko Pirnat. Večno vračanja istega. Depolitizacije bi bila lahko beseda leta 2023, četudi smo šele dobro na njegovem začetku.
