V t. i. Pregled nekaterih kulturnih in prosvetnih delavcev, ki 'javno opozicionalno ali sovražno izstopajo proti naši družbenopolitični ureditvi ali politiki ZK', so analitiki SDV v tretjo skupino uvrstila tiste, za katere so predlagali vodstvu partije, naj jih prepusti njihovemu nadzoru oziroma operativni obdelavi.
Med že pokojnimi Edvardom Kocbekom, Janezom Gradišnikom in Viktorjem Blažičem so na ta kratki del seznama uvrstili tudi Vinka Ošlaka (1947). Jožeta Ramšaka, avtorja monografije (Samo)upravljanje intelekta, ki je objavil ta seznam, nekoliko preseneča, da je takrat še marksist Ošlak uvrščen v majhno skupino 'nepopravljivih'. Njegova takratna stališča bi, tako Ramšak, lahko šteli za stvaren marksistični prispevek k urejanju položaja vernikov v samoupravni družbi, povsem v skladu z oznako krščanskega komunista, ki mu jo je dal France Popit leta 1979.
Kako na to uvrstitev po dobrih petdesetih letih gleda Ošlak sam? Pravi, da Ramšakove knjige še ni imel v rokah, vsekakor pa se 'kvečjemu jaz lahko čudim njemu, če ne razume, da vsak religiozni, ideološki in politični sistem najbolj preganja prav tiste, ki v njegove filozofske in moralne predpostavke verjamejo in skušajo po njih tudi živeti'. Včasih se pošali, da je bil Tito naš človek v režimu, saj je preganjal, dal zapreti, mučiti in pobiti neprimerno več komunistov, kakor je storila oblast srbske dinastije Karađorđevićev.
Ošlak zase pravi, da je drugače od mnogih današnjih »desničarjev«, ki so bili do sesutja komunizma člani partije, res verjel v socialno vizijo marksizma, nikoli pa ni bil član tistih 100.000 slovenskih 'znanstvenikov', kakor so se statutarno partijci imenovali, saj je bil pogoj za članstvo 'izpovedovanje znanstvenega svetovnega nazora', kar pa je mogoče samo tistim, ki so znanstveniki, a ti preprosteži so menili, da si znanstvenik, če zanikaš obstoj Boga.
Vinko Ošlak: »Ko sem v predavanju Tri orodja za 11. tezo v Dragi leta 1977 še zadnjič skušal sestaviti ogenj in vodo, komunizem in krščanstvo, je bilo s tem tudi konec moje idealistične slepote.«
Takega nečastnega članstva ga je obvarovalo prav to, da je vsaj nekaj malega vedel o Marxovem nauku in se zanj tudi iskreno navduševal in tako tudi živel. Svojega 'marksističnega' obdobja ni nikoli skrival, čeprav nanj ne more biti ponosen, vendar mu je iskreno in goreče pripadal. »Prav to pa me je varovalo pred tem, da bi se pridružil bleferjem, ki lahko strankarsko knjižico hitreje zamenjajo kakor pa svoje ne le umazano, ampak v veliko primerih tudi krvavo perilo, pa ne krvavo od lastne krvi.«
Ko je v predavanju Tri orodja za 11. tezo v Dragi leta 1977 še zadnjič skušal sestaviti ogenj in vodo, komunizem in krščanstvo, je bilo s tem tudi konec njegove idealistične slepote. Pri tem mu je bila v največjo pomoč prav preganjavica režima, pripoveduje Ošlak. »Po tem nastopu, v katerem je bilo še vedno bistveno več socializma kakor pa v njihovih srcih in glavah, se je močno zaostril odnos do mene. Moram pa reči, da tam nisem videl niti enega od teh, ki danes nastopajo s pozicije 'desnice'. Vsi ti so se tam prikazali šele tedaj, ko je sistem že ležal v komi …«
