Pokojni duhovnik dr. Janez Zdešar (1926–2013), ki je bil zaslužen za vzpostavitev izseljenske pastorale v Evropi, je bil trn v peti Udbi. Še posebej, ko se je 60. letih prejšnjega stoletja sprožil val izseljevanja iz SFRJ. Komunistični oblasti ni bilo niti malo všeč, da bi na izseljence »na začasnem delu« lahko vplivala Cerkev. Po nekaterih podatkih je bilo, denimo, v ZR Nemčiji sredi 70. let kar okoli 50.000 Slovencev. Kot je zabeležila Udba, je takrat, natančneje med 8. in 11. marcem leta 1975, rojake in izseljeniške duhovnike obiskal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič.
Obisk je skrbno »pokrila«, na kakšen način, pa iz zapisa obiska, ki so ga prejeli vodilni funkcionarji takratnega režima, ni razvidno. Zdešar je v enem od pogovorov pred smrtjo dejal, da so »med nami delovali s prisluškovanjem, in sicer z aparatom, ki so ga dali nekomu od naših«. Prisluškovali so jim tudi z napravami, pod prisluhom so bili telefoni, nadzirali so jih tudi s pomočjo oseb in pisemskih stikov.
Škof Lenič je po zapisu SDV »z emigrantskimi duhovniki obravnaval predvsem problematičnost revije Naša luč iz Celovca (nadškof Pogačnik je Leniču pred odhodom naročil, da opozori Janeza Zdešarja na problematičnost te revije ter da ima RKC zaradi Naše luči 'težave').« Lenič je po tej udbovski beležki »z emigrantskimi duhovniki obravnaval predvsem problematičnost uredniškega koncepta emigrantsko verske revije Naša luč iz Celovca. (Nadškof Pogačnik je Leniču pred odhodom naročil, da opozori Janeza Zdešarja na problematičnost te revije ter da ima RKC zaradi Naše luči »težave«).«
Zdešar (Udba označuje kot domobranca, nacionalnega direktorja slovenskih izseljenskih duhovnikov ZRN, člana načelstva Slovenske krščanske demokracije in urednika Naše luči), »pa je Leniču dejal, da prav protijugoslovanski članki pritegujejo bralce, zato tudi stalno narašča število naročnikov …« Udba naj bi tudi vedela, kako je škof Lenič poročal nadškofu Pogačniku: »Po vrnitvi iz ZR Nemčije je bil Lenič mnenja, da bi se v ZR Nemčiji podrla celotna organizacija dušnega pastirstva, v kolikor bi odstavili Zdešarja.«
Po besedah zdajšnjega urednika Naše luči Lenarta Riharja je bila to revija, ki je izhajala najbližje socialistični Sloveniji in je bila obenem najbolj premočrtno zavezana demokratičnim vodilom. »Samoumevno je, da je bila s svojo svobodoljubno, domoljubno in resnicoljubno naravnanostjo ne samo trn v peti totalitarni oblasti v domovini, pač pa je bila v samem vrhu »indeksa« prepovedane literature.«
VEČ V NASLEDNJI ŠTEVILKI TISKANEGA REPORTERJA
