Kako je malteški vitez Andrej Šter zvito prestregel Reporterjevo novinarko: »Odkar ne pobijamo več brezvercev, se ukvarjamo s humanitarnostjo«

Za vrati pa čisto drug svet. Razposajena in vesela druščina, smeh, žuborenje, nobenih črnih tunik, zaščitnih mask, mize se šibijo pod lično razporejenimi prigrizki, proti meni koraka duhovnik Slavko Kalan s širokim nasmehom na obrazu in z kozarcem rujnega vina v roki. »Ampak v službi sem,« nekaj zajecljam. »In v božji hiši,« reče Slavko in mi poda kupico.

Niti ne spijem do konca, ne morem niti preveriti, kdo vse je na tej zabavi, ko proti meni strumno koraka naš vodja konzularnega sektorja Andrej Šter in me z vso neposrednostjo, ki jo vsi dobro poznamo, pobara čigava da sem in kaj tu počnem. Z nasmehom in z nevarnim bliskom v očeh. Povem, da sem od Reporterja in ga vprašam, kaj bi morala narediti, da bi tudi sama iz rok vitezov prejela takšno odlikovanje? »Odlikovati bi se morali pri delu za pomoč ubogim, bolnim in revežem,« pove. »Pa saj to že počnem,« odvrnem. »Ja,« nadaljuje Šter, »a premalo. Ena današnjih nagrajenk, gospa Jožica Pungerčar, izpelje vsako leto letovanje romskih otrok. To financiramo vitezi sami. Malo sami prispevamo, nekaj naprosimo, recimo hrano, igrače, knjige ...«

Prekaljeni državni funkcionar me zvito zaplete v pogovor, kaj romski otroci v resnici potrebujejo, pa kako je vse to zahtevno, da je na Dolenjskem bolj hudo kot v Prekmurju, pa tudi njihovi starši imajo svoje zahteve glede bivališča, hrane itn. »Ampak,« ga prekinem, »zame na prvi pogled niste ravno humanitarci, z vsem dolžnim spoštovanjem.« »Odkar ne pobijamo več brezvercev, se pa ukvarjamo s humanitarnostjo,« odgovori Šter v svojem šaljivem tonu. »Letos je res atipično leto zaradi pandemije, drugače pa je tradicija, da imamo malteški vitezi vsakoletno romanje z bolniki v Lurd.« »Vi tudi hodite tja, gospod Šter? Kaj pa delate tam?« »Tam sem v naši uniformi in vozim bolnike naokrog, na kopanje, k maši …« »A, dajte no, šalite me. Vas si pa res ne predstavljam, da to počnete.« »Seveda počnem, pa veste kako dobro se ob tem počutim.« »Verjamem. Potem bi morda lahko tudi sama postala vitezinja vašega redu?« spet vprašam. Mislim, ne bi bilo slabo imeti tako vplivne prijatelje okoli sebe. »Ne morete,« spet reče Šter. »Lahko postanete samo magistralna dama, vitezinja ni nič.« »Prosim? Magistralna dama? Kaj pa je zdaj to?« »Lahko ste magistralna dama, to je članica reda,« razlaga glavni vitez moji nevednosti. »Da to postanete, pa morate biti modre krvi, kot je na primer baronica Kristina Lazarini, ali pa morate živeti pravo krščansko življenje.« »Kdo pa to preverja?« »Vaš župnik, ko ga vprašamo za mnenje,« razloži Šter. »Potem vas mora nekdo izmed vitezov priporočiti in potem morate nekaj let resno služiti svojemu poslanstvu, pomagati bolnim, revnim, zavrženim, da bi malteški red razmislil o vabilu med nas.«

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24