Mnenje o babi Vangi in njenih prerokbah, ki ob vsakem začetku leta burijo duhove, so povedali Gregor Čušin, dramski igralec, režiser in poznavalec religioznosti v svetu, kapucin dr. Vinko Škafar, ki je javnosti že večkrat doslej predstavil karizmatičnega redovnika Leopolda Mandića (1866–1942), ter Ljudmil Dimitrov, lektor bolgarskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je za babo Vango slišal že v otroštvu.
»Sem človek, ki zaupa v Boga, tako da niti horoskopov ne berem in ne jemljem resno,« pove režiser Gregor Čušin: »Verjamem, da Bog nagovarja po sanjah... da nam naša podzavest v sanjah marsikaj želi šepniti in povedati... verjamem, da zvezde na nebu niso brez pomena: nenazadnje je Modre zvezda pripeljala k Odrešeniku... vidim kako luna vpliva na ljudi in verjamem, da če premika morje, je lahko zaradi nje tudi kak človek "premaknjen"...A predvsem verjamem, da so stvari za katere ne vedo "ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče" (Mt 14,16), da zgodovino vodi božja volja in da ima človek svobodno voljo.« Čušin takole zaključi svoje razmišljanje: »Ljudje pa, ki nimajo v sebi toliko volje da bi prižgali smerne kazalce v avtomobilu, pa se zlahka in brezvoljno dajo voditi. Predvsem za nos!!
Zavračati vse oblike vedeževanja
Dr. Vinko Škafar meni, da je v teh tednih, predvsem ob zamenjavi ameriškega predsednika, vprašanje o prihodnosti človeštva posebno v ospredju. Za tiste, ki jih zanima uradno razlaganje Katoliške cerkve glede vedeževanja, Škafar navaja besedilo iz njenega Katekizma: »Bog more razodeti prihodnost svojim prerokom in drugim svetim ljudem. Toda pravilna krščanska drža obstaja v tem, da se z zaupanjem prepuščaš rokam božje previdnosti, kar se tiče prihodnosti, in opustiš sleherno nezdravo radovednost glede tega. … Zavračati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge take dejavnosti, o katerih zgrešeno domnevajo, da ʻodgrinjajoʼ prihodnost. Iskanje sveta pri horoskopih, astrologija, hiromantija, razlaga napovedujočih znamenj in kockanja, pojavi jasnovidnosti, zatekanje k medijem – vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobili skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, ki ga dolgujemo samo Bogu.« (KKC 2115–2116.
Nepismena znanstvena sodelavka
Baba Vanga, kot pove bolgarski lektor v Sloveniji Ljudmil Dimitrov, je bila znana vidkinja že v njegovem otroštvu, vendar se o njej pod komunizmom ni veliko govorilo: »Lahko bi dejal, da jo je komunistična oblast izkoristila. Smešno je, da je preprosta, nepismena ženska dobila celo naziv znanstvenega sodelavca Bolgarske akademije znanosti.« Do spremembe v obravnavanju vidkinje Vange je prišlo v Bolgariji ob padcu berlinskega zidu, daleč najbolj znana pa je postala ob koncu življenja, tako tudi ostaja, čeprav je od njene smrti minilo že dvajset let: »Znan je njen pozitivni odnos do Rusije, zaradi česar je k njej prihajalo veliko ruskih umetnikov, državnikov, kot je bil Brežnjev. Relativno je, kaj si kdo misli o njej, nekaterim je povedala resnico, drugim ne, zato je niso marali, v Bolgariji so celo obtožili njeno nečakinjo, da si je izmišljevala vsebino knjige Resnica o Vangi. Špekulacijam o njej ni konca niti v Bolgariji niti po Evropi, a jaz do nje nimam prav nobenega odnosa.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
