ralijan2MAX Svet24.si

Nataša Tič Ralijan: Če nimaš notranjega miru, ...

srečna ženska Dobra karma

12 astroloških znakov in hvaležnost do konca ...

frece1 Svet24.si

Veronika se je zbujala v mlaki krvi in blata, pol ...

Konji Svet24.si

FOTO: Shirani in dehidrirani konji le na varnem: ...

božične želje Dobra karma

Popoln postopek aktiviranja želja za leto 2020

lucija Njena.si

Kaj se je po snemanju zgodilo med Lucijo in ...

sara-rutar Njena.si

Sara Rutar šokirala z resnico o sebi

Slovenija

Kaj so vam zamolčali v oddaji Tednik Jelene Aščić o (ne)enakosti moških in žensk pri uporabi jezika in stranišč

Deli na:
Kaj so vam zamolčali v oddaji Tednik Jelene Aščić o (ne)enakosti moških in žensk pri uporabi jezika in stranišč

Jelena Aščić - Foto: Žiga Culiberg/TVS

Izrazita pristranskost je v nasprotju z zakonom o RTV Slovenija. Objavljamo odziv slovenistke dr. Saške Štumberger.

V ponedeljek zvečer so v oddaji Tednik na TV Slovenija obravnavali dve temi, ki se dotikata (ne)enakosti moških in žensk. Ena je bila s področja uporabe jezika, druga s področja uporabe stranišč. V več kot osem minut dolgem prispevku novinarke Anje Šter je nastopila tudi naša nedavna intervjuvanka dr. Saška Štumberger, slovenistka s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Je nasprotnica lanskoletne uvedbe spremembe v pravilnikih Filozofske fakultete, ko je senat te fakultete določil, da se kot spolno nevtralna oblika uporablja ženski slovnični spol namesto moškega. Gre za poseg, ki je v nasprotju s sistemom slovenskega jezika. Toda Štumbergerjeva je bila edina od štirih sogovornikov na to temo v prispevku, ki je bila proti jezikovno spremembi. Poleg tega je novinarka Šterova iz 15- minutnega razgovora z njo predvajala zgolj 20- sekundni izsek, medtem, ko je recimo dr. Milici Antić Gaber (pobudnici spremembe) namenila dvakrat več časa. Seveda poleg tega še dvema drugima podpornikoma spremembe.

Tudi v delu, v katerem je bilo govora o pobudi za odpravo spolno ločenih stranišč na Fakulteti za družbene vede, je prispevek izrazito pristranski. Zgolj dve sogovornici sta bili na strani proti spremembi (pravzaprav je ena zgolj opozorila na problem s psihološkega vidika). Novinarka je vključila še kratka posnetka dveh sogovornikov izpred štirih let, ki sta tudi zoper uvajanje takšnih novosti. Na drugi strani je imela novinarka kar sedem sogovornic in sogovornikov v prid spolno nevtralnim straniščem. Pri tem je celo sama dejala, kako praktično bi bilo to za ženske, da ne bi morale čakati.

V prispevku se niso nikjer vprašali, kaj bi prinesla takšna zadeva recimo ženskam, ki ne želijo deliti stranišč z moškimi. Kam bi šle na potrebo slednje? Kje je njihova enakopravnost? V več kot osmih minutah prispevka so predvajali besede zgolj enega dekleta, ki je zoper ukinitev ženskih stranišč, ter ji pustili govoriti nekaj sekund.

Celoten prispevek je bil izrazito v nasprotju z zahtevami zakona o radioteleviziji Slovenija, ki od urednikov in novinarjev (tudi urednic in novinark) terja nepristransko in celovito obravnavo tem v družbi. Žal tako urednica Jelena Aščić še zdaleč ni ravnala prvič. Objavljamo odziv dr. Saške Štumberger o tem, kaj vse so v oddaji zamolčali.

Foto: Primož Lavre - Dr. Saška Štumberger, slovenistka s Filozofske fakultete v Ljubljani

»V ponedeljek, 3. junija 2019, je bil v Tedniku objavljen prispevek Anje Šter Enakost na stranišču, v katerem sem sodelovala kot nasprotnica sklepa Senata Filozofske fakultete o rabi ženskega slovničnega spola za kateri koli spol. Na RTV Slovenija smo posneli približno 15 minut dolg pogovor, katerega jedro je bil jezik, po ogledu Tednika pa ugotavljam, da za moja stališča ni bilo prostora. Iz 15-minutnega pogovora sta bili v prispevku uporabljeni dve povedi, v katerih se ob novih pravilnikih in njihovih zagovornikih izgubi, da gre v mojem primeru za nasprotovanje spreminjanju jezika s pozicij moči.

Ker ne želim, da sem v javnosti napačno predstavljena, sem pripravila povzetek pogovora, bralci Reporterja pa naj presodijo, ali je bila vključitev odlomka v oddajo korektna.

Z novinarko sva pogovor začeli z utemeljitvijo nasprotovanja pravilnikom v ženskem slovničnem spolu.

Pravila slovenskega knjižnega jezika so taka, da je ženski slovnični spol izključevalen. Če govorim o predavateljicah, govorim samo o ženskih predavateljicah, medtem ko so oblike za moški slovnični spol v dveh pomenih. Lahko jih rabim kot spolno določene, torej samo za pripadnike moškega spola, ali kot vključevalne. Na vprašanje, zakaj je moška slovnična oblika vključevalna, je težko odgovoriti. Verjetno zato, ker je najkrajša. Če pogledamo besedno zvezo lep avto, imamo lep in glasovno prazno končnico, pri zgledu lepa hiša imamo še -a, ki je na izrazni ravni en glas več, pri zgledu lepo sonce v primerjavi z moškim spolom še -o oziroma -e.

Raba, ki je bila sprejeta na Filozofski fakulteti, še prej pa na Fakulteti za socialno delo in nato na Fakulteti za družbene vede, je v nasprotju s pravili slovenskega knjižnega jezika, to pa v jeziku povzroča nesporazume. Zdaj namreč pravila veljajo samo za študentke, ne pa več za vse – če izhajam iz pravil slovenskega knjižnega jezika.

Ko smo govorili o tem, da so se zaostrila pravila za napredovanje pri profesorjih, je bila v vseh medijih uporabljena moška slovnična oblika, zaradi zaostritve pa so protestirale tudi profesorice, ker so pravilno razumele, da se ukrep nanaša tudi nanje. Zdi se mi, da to v jeziku dobro deluje in da ni razloga za spremembe.

V nadaljevanju je novinarka opozorila na argument zagovornikov sprememb, da gre za spremenjene razmere v družbi in vključevanje skupin, ki se počutijo zapostavljene.

Pogledati moramo, kakšne so razmere v družbi. Kaj se je spremenilo? Za raziskovanje jezika imamo v novejšem času zelo veliko možnosti. Nastali so besedilni korpusi z besedili različnih zvrsti. Če bomo pogledali te zbirke, bomo ugotovili, da je spolno vključujoča oblika v slovenščini moški slovnični spol.

Enačenje slovničnega spola in biološkega spola je s stališča jezikoslovja napačno. V slovenščini imajo vsi samostalniki slovnični spol – če je lipa ženskega slovničnega spola, hrast moškega slovničnega spola, drevo srednjega slovničnega spola, to nič ne pove o tem, kaj je lipa, kaj je hrast. Gre za lastnost slovnice, v kateri uporabljamo poimenovanje slovnični spol, ki pa ni nujno prekriven z biološkim spolom.

Novinarka je navedla trditev, da naj bi v 90. letih uvajali ženske oblike, ki so bile najprej nesprejemljive, nato pa naj bi se nanje navadili.

Po mojem mnenju to sploh ni primerljivo, ženskih oblik tudi nimamo šele od 90. let. Leta 1995 je bil posvet Neseksistična raba jezika in takrat so poskušali spreminjati rabo jezika z istimi izhodišči, kot jih slišimo tudi danes: da moški slovnični spol ni vključevalen. Takrat so jezikoslovci – Marko Stabej, Tomo Korošec, Viktor Majdič – taka izhodišča zavrnili. Še vedno nimamo nobenega dokaza, da moški slovnični spol ni vključevalen. Če pogledamo besedila, vidimo, da je moški slovnični spol vključevalen.

Spremembe torej časovno ne moremo umestiti v 90. leta, poleg tega pa je uvajanje poimenovanj, kot je direktorica, nekaj drugega kot to, kar se poskuša zdaj. V slovenščini imamo pravila za tvorjenje poimenovanj za ženske osebe in nabor morfemov. Ko so ta poimenovanja nova, jih opazimo, včasih se pojavljajo tudi dvojnice, npr. za dekana imamo dekanjo, dekanico in dekanko, vse to pa se dogaja v okviru pravil slovenskega knjižnega jezika.

Sprememba se torej ni zgodila v 90. letih, ampak so po drugi svetovni vojni poskušali pod vplivom tuje ideologije in srbohrvaškega ter ruskega jezika uveljavljati moške slovnične oblike kot spolno nezaznamovane tudi, ko so govorili o konkretnih ženskah. Tako smo dobili ženskega ministra. Šlo je za poskus spreminjanja jezika od zunaj, v samem jeziku pa imamo že ves čas tudi ženska poimenovanja.

Poimenovanjem se je včasih spremenil pomen, tako da je bila županja v preteklosti županova žena. Tako se kaže odsev družbenih razmer v jeziku, sama ženska poimenovanja pa niso nova.

V nadaljevanju sem komentirala trditev, da se družbene razmere v jeziku ne le zrcalijo, ampak jih tudi soustvarjamo.

Z ustvarjanjem jezika, ki onemogoča sporazumevanje, kar se zdaj dogaja z uvajanjem ženskih slovničnih oblik za vse spole ali s poskusi uvajanja podčrtaja za izražanje spolne nebinarnosti, ki je ravno tako grob ukrep, se v družbi ustvarja stanje, ko se ne bomo več sposobni sporazumevati; stanje, ko se bomo bali javno oglasiti, ker bo vedno obstajala možnost, da bomo označeni kot nestrpni, kot nevključujoči. Na koncu bomo ostali nemi. Ko smo nemi, ko ne moremo več izraziti tega, kar smo, se družba začne počasi razkrajati.

Take spremembe so v družbi zelo škodljive, sploh ker se uvajajo zelo hitro, zelo nasilno. Niso več omejene samo na to, kar se dogaja na fakulteti. Ko so se začele spremembe na fakulteti, je bila razlaga, da se tičejo samo pravilnikov v instituciji. Zdaj smo se pa kar naenkrat premaknili na raven celotne družbe. Govorimo o knjižnem jeziku, v primeru podčrtaja govorimo o predlogu za novi slovenski pravopis. Taki predlogi so v nasprotju s tradicijo, rabo, sistemom, predlog podčrtaja nasprotuje tudi jezikovni gospodarnosti. Komunicirati moramo učinkovito, kratko, jasno. S takimi predlogi ogrožamo tudi enotnost knjižnega jezika. Da imamo danes enoten knjižni jezik, ni samoumevno. To je rezultat stoletnega truda mnogih, ki so najprej čutili potrebo, da se ta jezik zapiše, da se kultivira in da se poenoti. Da se na tak način tudi mi oblikujemo v narod.

Z novinarko sva obnovili zgodbo o sprejetju sklepa Senata Filozofske fakultete, ki je v prispevku ostala spregledana.

Na seji marca 2018 je senatorka Filozofske fakultete povedala, da ne želi več biti opomba pod črto. Sledila je ustanovitev Delovne skupine za pripravo predloga spolno vključujoče rabe jezika v dokumentih Filozofske fakultete, ki ji je predsedovala senatorka Milica Antić Gaber. Skupina se je srečala enkrat – 18. 4., 20. 4. je bil narejen zapisnik, 25. 4. pa je bil predlog na Senatu FF že sprejet. V razpravi, ki se je kasneje razvila v medijih, je bilo izrečenih tudi nekaj neresnic, npr. da se na Fakulteti za socialno delo taki pravilniki pišejo že 15 let. To ne drži. Po mojih informacijah je bil prvi tak pravilnik napisan leta 2013 na univerzi v Leipzigu v nemščini, na Fakulteti za socialno delo pa še leta 2016 najdemo pravilnik s podčrtaji. Zagovornikom jezikovnih sprememb svetujem, da pogledajo ta pravilnik, da bodo videli, kako deluje mogoče na prvi pogled plemenita ideja v jeziku.

V zvezi z vključujočimi stranišči sem opozorila na to, da je njihova pobudnica Tanja Rener.

Nasprotniki sprememb smo poimensko izpostavljeni, s tem pa tvegamo, da bomo označeni ali smo že označeni kot konfliktne osebe. Proti nastajanju takih pobud nimam nič, je pa v zvezi s Fakulteto za družbene vede dobro opozoriti na to, da je bil sklep o rabi ženskega slovničnega spola za kateri koli spol sprejet kljub nasprotovanju študentskih predstavnikov.

To je predstavitev mojega pogovora z novinarko Anjo Šter, v prispevku pa slišimo trditev, da je na Fakulteti za socialno delo ženski slovnični spol rabljen po novem že 10 let (prej se je v medijih ponavljala informacija, da 15). Jezikoslovec Boris Kern z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU meni, da je v 70. letih ministrica delovala smešno. S tem se ne morem strinjati, kajti študentka Neža Umek je leta 2008 z analizo člankov ugotovila, da se je leta 1969 v časniku Delo za ženske na visokih položajih uveljavila raba ženskih poimenovanj, v gradivu pa je navedena ravno ministrica. Diplomsko delo je nastalo pod mentorstvom Vladimirja Pogačnika in Monike Kalin Golob.

Samo ugibam lahko o razlogih za spremembo prevladujočega jezikoslovnega stališča v javnosti in namenu povezovanja nasprotovanja ukrepom z nestrpnostjo v družbi. Ker so postopki sprejemanja jezikovnih sprememb izključevalni, pobudniki pa si ves čas jemljejo pravico, da govorijo v imenu drugih, ne verjamem, da prinašajo vključevanje. Vključevanja namreč ni mogoče doseči z vsiljevanjem jezikovne rabe, ki je v nasprotju s tradicijo, sistemom in rabo, tudi stranišča se mi za to ne zdijo pravi prostor.«

loading...
Loading...