Jugodiplomati in ljubljanski Dnevnik

V petek se je tako v Dnevniku razpisala Meta Roglič, ena od hard core novinarskih predpražnic, kot se je v Popitovem času reklo družbenopolitičnemu delavcu, ki je v tisk dostavljal resnice partijskih komitejev. Scenarij je ostal isti, le akterji so drugi. Meta Roglič je v zvezi z nekdanjim veleposlanikom RS v Parizu, humanistom Janezom Šumrado, zapisala: »Janeza Šumrado je policiji prijavilo zunanje ministrstvo v času ministrovanja Samuela Žbogarja, osnova za to pa so bile ugotovitve inšpekcijskega nadzora na veleposlaništvu. Kakšne so bile te ugotovitve, na MZZ molčijo.«

Dokaze o rezultatih »ugotovitev« inšpekcijskega nadzora je prizadeti že posredoval javnosti. Vsebina tega je bila, da je bil v času službovanja na njegovem veleposlaništvu v Parizu res opravljen notranji nadzor. V zvezi z njegovim delom ni odkril nobenih nepravilnosti, niti ni teh odkril v zvezi z najemom rezidence ali celo tega, da bi si dr. Šumrada iz teh sredstev kupil stanovanje v Parizu. Vse, kar je bilo odkritega, so bile nadure nekaterih zaposlenih, za kar pa sam veleposlanik ni kriv, kar je tudi argumentirano pojasnil. Meta Roglič je to vedela, vedela pa je tudi, da so bila večja sredstva v tistem času potrebna zaradi večje režije veleposlaništva. Takrat je namreč Slovenija predsedovala EU, vstopila v prestižni OECD, svoje pa je terjala tudi nepozabna razstava o dvestoletnici Ilirskih provinc v palači, kjer je pokopan sam Napoleon. Prav zaradi tega notranji nadzor, na katerega se sklicuje Rogličeva, ni ničesar odkril.

Nasprotno: sama na koncu članka navaja, da ji na MZZ niso želeli razkriti, kdo je dr. Šumradi odobril (poudaril B. M. T.) dodatna sredstva, kajti na mestu generalnega sekretarja so se namreč zvrstili trije uslužbenci. To torej pomeni, da so sredstva dr. Šumradi odobrili na MZZ, kar prostodušno priznava tudi Rogličeva.

Predpražniki niso bili nikoli sedež modrosti. Ta zgodba je poučna, ker tako jasno pove, koliko je ura v današnjih medijih. Rogličeva se je namreč zapletla v lastno past: stopila je v tisto, kar slovenski kazenski zakonik opredeljuje v 174. členu, ki pravi: »Kdor z namenom zaničevanja komu očita, da je storil kaznivo dejanje ali da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, ali to z istim namenom komu pove, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.« V nadaljevanju pa še precizira: »Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.« Prostodušno je namreč priznala, da je vedela, da za tisto, za kar Janeza Šumrada obtožuje, obstaja soglasje MZZ, s tem pa svoje pisanje neposredno izpostavi prav v smeri zgornjih dveh členov KZ.

Zgodba je sama po sebi toliko zgovorna, da bi ji vsak zaključek škodil.