Živi v Ljubljani, v javnosti pa se je spočetka najpogosteje javljal kot kulturni novinar z odmevnimi kritikami literature in gledališča, reportažami in komentarji. Njegova literatura (poezija, proza, mladinske knjige) je nastajala in še nastaja v znamenju odmika od tradicionalnega načina pisanja, toda vseskozi tematizira sodobno snov, pri čemer je jezikovno inovativna in zelo kritična do enoumne oblasti in kulture, njena inspirativna jedra pa so trije tematski sklopi: bratomorna vojna, erotika in Bog. Za svoja dela (pesniška, prozna, esejistična, mladinska, dramska) je prejel več nagrad, letos pa tudi veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Pred teboj je obsežen opus romanov, pesniških zbirk, esejev, mladinske literature, kritike in publicistike, vendar se, kot kaže, še ni zaključil, saj imaš v delu (ali že pred izidom?) novo knjigo. Razlog za zadovoljstvo?
Bo držalo, da se mi ta »skupinska slika prigod z Gospo Literaturo« še kar dopolnjuje. Letos bo v redni zbirki Slovenske matice natisnjen moj roman Balkan sobranie – naslov je povzet po istoimenski svetovno znani blagovni znamki za izbor oziroma mešanico najboljšega balkanskega tobaka –, v katerem opisujem svoja doživetja med služenjem vojaškega roka v JLA na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Pri Založbi Miš pa bo izšla kratka, na otroški psihologiji in humornih jezikovnih pogruntavščinah temelječa pripoved o majhnem petletnem »genialcu« z naslovom Lenartovih prvih pet. In ker mi pisalni strojček v glavi še kar ropota, snujem in na romaneskno zasnovo že tkem srečanja s konkretnimi osebnostmi iz svojega že proustovsko »izgubljenega časa«. Od »tekočega« dogajanja z menoj pa bo seveda odvisno, koliko in kako bo ta zamisel uresničena.
Začel pa si s poezijo, vsaj glede na izid prve knjige Mlin stooki (1963), za drugo Konjenica slovenskih hoplitov (1968) pa Denis Poniž pravi, da sodi med zbirke, ki so odpirale ideološko ozkosrčni prostor, v katerem so bile mnoge teme potisnjene v kolektivno nezavedno. Kako si se v omenjenih letih kot pesnik počutili v slovenski poeziji? Si že tedaj vedel, da bo poezija izhodišče tvojega pisanja, tudi v prozi?
Naslov Konjenica slovenskih hoplitov temelji na paradoksu: hopliti niso bili konjeniki, ampak starogrška težka pehota. V povezavi obeh pojmov naj bi bili kot »contradictio in adiecto«, torej nekakšni konjeniški pešaki ali pešehodci na konjih. S to metaforizirano kentavrsko kontradikcijo sem hotel označiti izdano, prodano in nazadnje poklano domobransko vojsko in Denis Poniž je bil doslej edini, ki je to hotenje iz naše takratne pesniške bere izkopal in ovrednotil kot posebno noto. Ker pa sem z njo tako rekoč do zdaj ostal preslišan, se v »main streamu« te poeziji – razen ob Strniševi – nikoli nisem počutil dobro in »doma«.
Izhodiščno sem torej lirik in zato tudi v prozi, v kateri sem od vsega začetka skušal upesnjevati tragiko našega bratomornega boja med vojno in pokola po njej in v kateri mi je enako žal »bele« in »rdeče« slovenske krvi, ostajam v osnovi osebnoizpovedni pripovedovalec. Za te vrste pripovednika je značilno, da ne izbira tem, ki so pogosto hoté in preračunljivo aktualne in atraktivne, ampak da tema, običajno ena in ista v vseh morebitnih nadaljnjih variantah, izbere njega.
Nekako vzporedno si pisal prozo (Gospa z mentolom, Hodnik), in sicer v moderni »tehniki« toka zavesti, ki pa si ga že po prvi knjigi nekako opuščal in roman Gavženhrib (1982) napisal v ključu magičnega realizma. Katera teoretska/poetološka vprašanja so se ti v zvezi s tem zdela najbolj prepričljiva? Je pri »izbiri« tehnike igrala svojo vlogo tudi politična praksa tedanjega časa?
V svojih romanih (vseh enajst, torej vključno z Domnom Brezdomim v žanru pisanja za mlade, je slogovno različnih) sem ne glede na režimsko cenzurno sito preskušal možnosti modernega evropskega in seveda tudi severno- in južnoameriškega romana. In tako sem od beleženja joyceovskega »toka zavesti«, prek »kafkovščine«, »proustovščine«, »faulknerščine« in južnoameriške simbolike magičnega realizma nazadnje stilno idejno pristal na trdi realiteti neusmiljenega in etično-moralno indiferentnega biosa, sredi katerega pa se nam od časa do časa »udre« v prepade nikoli dogledane in dojete duhovnosti, da potem ne vemo ne kod ne kam s to svojo pol živalsko pol božjo naturo. Ampak le v tej zmedeni razklanosti in razpetosti je – vsaj zame to nedvomno velja – umetnost živa in plodna.
Da se je bilo v Hodniku (1969) z beleženjem asociacij laže kot v Fugi v križu (1986) s »kuharskimi recepti, kako najokusneje pripraviti mladega in zdravega slovenskega fanta«, kamuflirati pred čuječno Udbo, je seveda razumljivo. Hkrati pa mi je razpoznavanje pravkar naznačene razpetosti med stvarnim in nadstvarnim – ob vse večjem ignoriranju cenzure in avtocenzure seveda – samo po sebi narekovalo bralčevemu dojemanju zmeraj bolj dostopen izraz. Neke vrste provokativno sarkastičen realizem z luknjami nadrealnega bi se, recimo, tudi lahko reklo takemu načinu pisanja, v katerem se sprašujem, kdo ali kaj je tisti vesoljni šaljivec, ki z zmedenim človeštvom od pamtiveka poka take smešno-grenke šale, in v čem je teh nesmislov tolikanj iskani in želeni Smisel.
VEČ V TISKANI IZDAJI