Proti Igorju Omerzi, avtorju knjige Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, za katero je pridobil gradivo iz različnih arhivov, med njimi Arhiva RS, je bila vložena tožba, ker naj bi navajal neresnične podatke. Kakšno je sporočilo morebitnih prihodnjih tožb proti raziskovalcem, ki uporabljajo za marsikoga še vedno izjemno občutljivo arhivsko gradivo?
Tožnik Igorja Omerze je odstopil od tožbe, saj so dokumenti (tako kot v primerih Meršol, Taufer, Zemljarič) dovolj zgovorni in pričajo o sodelovanju s tajno politično policijo. In to ne v boju proti možnim sovražnim državam, ampak predvsem proti slovenskim in jugoslovanskim državljanom, ki so bili skeptični do režima ali so mu nasprotovali. Žal pa je v večini primerov šlo predvsem za ljudi, ki so bili za režim nesprejemljivi po merilih razrednega boja, boja proti veri in Cerkvi, ki so bili sumljivi kot avtonomne svobodne osebe.
Posebno se moramo zavedati, da je tajna politična policija pod vodstvom zveze komunistov do zadnjega dne režima preganjala predvsem vse, ki so se zavzemali za demokratično in suvereno Slovenijo. Torej nam prav ti arhivi ponujajo odlično priložnost, da se lahko opredelimo do tega, kako in kdaj se je kdo zavzemal za demokracijo in osamosvojitev Slovenije oz. ji nasprotoval.
Vsekakor je arhivskih virov, ki omogočajo kritično obsodbo titostičnega totalitarizma, čeprav je velika večina arhivskega gradiva uničena, še vedno dovolj. Je pa res, da bi lahko v arhivu med svoje prednostne projekte uvrstili nekaj opravil, ki bi raziskovalcem olajšali delo. Gre za popise, digitalizacijo zlasti 2.300.000 strani mikrofilmanih dokumentov na mikrofilmih in mikrofiših, nadvse zaželene bi bile tudi kritične objave dokumentov. Tako upam, da bo objavljeno gradivo o Nagodetovem procesu.
Arhiv Republike Slovenije naj bi v primeru Vena Tauferja, nekdanjega sodelavca BBC, ravnal nezakonito, ker naj bi mediji ob objavi dokumentov nekdanje SDV nedopustno posegli v njegove osebnostne pravice, čemur je pritrdil varuh človekovih pravic. Kaj o tem govori zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva in arhivih?
Pri nekdanjih komunistih in drugih podpornikih titoizma opažamo zanimivo izgubo spomina. Zgodba je nekako taka kot pri ciganih, ki jih sprašujejo, ali jedo meso poginulih prašičev. In običajna reakcija ciganov je bila, da oni crknjenih prašičev že ne jedo, vedo pa, da so cigani, ki jih jedo. Tak model sprenevedanja v zvezi z množičnim partizanskim pobijanjem neoboroženih prebivalcev Slovenije je Tine Hribar označil tako, da imamo opraviti z zločinom brez zločincev. Obsojamo zločin, nismo pa sposobni obsoditi zločincev. Ali drugače povedano – na ta način ščitimo zločince in jim pritrjujemo.
Prav tako je značilno, da se vsi, ki se jih omenja kot sodelavce tajne politične policije, nikakor ne morejo spomniti, da bi bili sodelavci. Obenem nam podatki govorijo o tem, da mreža titoistične tajne politične policije ni bila nič manj gosta kot v drugih stalinističnih režimih. Lahko bi rekli, da je titoistični del družbe vohunil ali silil v vohunjenje vse druge državljane. Pa vendar – kot imamo pri množičnih izvensodnih pobojih sto tisoče pomorjenih brez morilcev, tako imamo »udbovščino«, ki nadzira sto tisoče prebivalcev Slovenije, brez udbovcev.
Tudi Veno Taufer obsoja metode delovanja tajne politične policije in njene agente, ki so ga silili v vohunjenje, vendar bi nas rad prepričal, da je bil le žrtev Udbe, da ji ni poročal. Dokumenti pričajo drugače in objava podatkov o Tauferju v tej vlogi nikakor ni kršitev arhivskih predpisov in ne posega v osebne podatke, ki bi jih bilo treba ščititi pred objavo. Zato se bo dalo mnenje urada varuha človekovih pravic brez težav argumentirano zavrniti.
Zanimivi so očitki Vena Tauferja, češ da so uslužbenci SDS več mesecev zahajali v Arhiv RS in prefotokopirali okoli 30.000 strani podatkov?
Inšpektorski nadzor v tem primeru sploh ni zajel arhiva, pa tudi sicer niso bile ugotovljene nepravilnosti. Tako da se Taufer v obupnem boju za preseganje svoje psihotične stiske oprijema najbolj neverjetnih konstruktov. Obžalujem, da ne more odpustiti nerodnega dela svoje preteklosti in se »zbogati« sam s seboj.
Poleg Edvarda Kocbeka, ki je bil eden izmed najbolj spremljanih posameznikov, je politična policija SDV daleč najbolj nadzorovala Cerkev. Kako se to kaže v današnji Cerkvi, kakšne so konkretne posledice zanjo?
Seveda nas čaka še veliko raziskav, da bomo lahko ugotovili, koliko in kako se je tajna politična policija trudila nadzorovati in preganjati duhovščino in vernike. Z izsiljevanji in drugimi metodami so pridobili veliko sodelavcev. Vendar ostaja temeljno dejstvo, da sta tako Cerkev kot vernost preživela ta barbarski napad. Cerkev je torej zmagovalka, titoistični napadalci pa poraženci.
Prav gotovo bomo lahko v nadaljnjih raziskavah odkrili tisoče primerov uporniške zvestobe, ko so verniki v razmerah najhujšega pritiska, izpovedovanje vere jim je onemogočalo šolanje, zaposlitev, jih odrivalo v drugo razrednost, ostali zvesti izročilom, na katerih temeljita slovenska samozavest in civilizacija.
Podobne napade kot Cerkev so doživljali še mnogi. Npr. zagovorniki demokracije, t. si. razredni sovražniki od meščanov do kmetov, zasebni podjetniki itd. Titoizem je bil razredni boj z izredno zagrizenostjo, z izvensodnimi in sodnimi umori, deset tisoči zaplenjenih imetij, strahovitim ropanjem z obvezno oddajo, obdavčenjem, kolektivizacijo kmetijstva itd. Taki in drugačni ukrepi proti demokratom, podjetnikom, kmetom itd. so trajali do razpada režima. In kakorkoli obračamo, tudi v teh razrednih bojih je titoizem izgubljal enega za drugim. Žal nas uničevalne posledice teh ideoloških genocidov spremljajo še dandanes.
Prav zato smo dolžni temeljito urediti in preiskati arhive, da dojamemo razsežnosti te slovenske drame.
CELOTEN INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN APLIKACIJI TRAFIKA ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE IN PAMETNE TELEFONE