Jože Dežman: Kučani so hlapci bučarjev

V živahnem klepetu o karakternih profilih slovenskih vladarjev je Maja Sunčič določila Bučarja kot Kučanovega hlapca. Naj tej perspektivi dodam še pogled z nasprotnega vidika.

Pod kučani razumem rdečega nadčloveka, o katerem je ravnokar pisal Boštjan M. Zupančič (Avantgardni sindrom, Planet Siol.net, 5. 1. 2016). Med drugim je zapisal tudi tole: »Staršem je bila avantgardnost dana, za potomce pa je demokracija, čeprav se tega morda niti ne zavedajo, absurd. 
Drugi so ostali v kontinuitetni partijski subkulturi. Subkultura je toliko močnejša, kolikor večji je nanjo zunanji pritisk. Tega bi se danes besna politična desnica lahko ovedela. Za nadkompenzacijo svojih bogato zasluženih manjvrednostnih kompleksov 'poborniki' (rus.: побо́рники) kontinuitete delujejo v neformalnih mrežah te subkulture. Tam se še naprej prikrito napaja njihov kompleks večvrednosti.«

Bučarji pa so del nekdanjega partijskega sveta, ki se je destrukcije tega sveta zelo solidno lotil. Ali Žerdin je v biografiji o Francetu Bučarju zelo zamočil tisti del, ki govori o Bučarjevem bivanju v režimu. Bučarjevo partizanščino in udbovščino skuša prikazati kot anekdoto, pri kateri naj bi Bučar sam ne vedel, kaj se mu je dogajalo.

A Bučar je bil eden od mnogih, ki so bili hlapci režima in so opravili preizkus za vstop v bratstvo krvavih rok. Takih, ki so delali po ukazu in se potem nenadoma znašli na vodilnih položajih, je bila dolga vrsta, ob Bučarju omenimo Janka Pleterskega, Ljuba Bavcona …

Od teh kučanov, hlapcev režima, pa so se le redki osvobodili. Bučar se nedvomno je.

Žerdin odlično opiše njegove prelomne trenutke – oblikovanje osebnosti v katoliški elitni gimnaziji: »Cilj izobraževanja je bil zelo izrazito v smeri narodnega buditeljstva.«; srečanje z ustvarjalno in zmagoviti demokracijo v ZDA: »V ZDA sem spoznal povsem drugačen, odprt svet s politično in predvsem intelektualno svobodo. Ko sem se vrnil v mojo deželo, s to razliko nisem mogel več živeti. Postal sem politični disident.«; izključitev iz režima; vodilni oporečnik: Nova revija, Odbor za varstvo človekovih pravic, Majniška deklaracija, nastop v Evropskem parlamentu, ustava, predsednik prve demokratično izvoljene slovenske skupščine: »Državljanska vojna namreč ne more biti končana, če imamo opravka z njenim najpomembnejšim in najbolj usodnim naslednikom, to je monopolom ene politične stranke, ki je to vojno začela prav z namenom, da vzpostavi oblast in po svojih predstavah preoblikuje narodovo usodo.«

Bučarjev, ki so bili v komunistični partiji, pa so jih iz nje izgnali ali so ji sami dali košarico, je bila dolga vrsta: Jože Pučnik, Janez Janša, Spomenka Hribar, Peter Jambrek ... Mnogo je bilo bučarjev, še več jih je bilo takih, ki niso bili nikoli v partiji, jih je pa proti partiji obrnilo revolucionarno nasilje in titostični apartheid. In vsi ti bučarji so z zavezniki ustvarili novo, demokratično Slovenijo. V grozo kučanov, ki jim država pomeni le to, da lahko hranijo svoje totalitarne apetite. 

Med bučarji pa so bili seveda mnogi, ki se niso znali osvoboditi totalitarnega bremena. Zupančič tudi za take neposrečene bučarje na desnici meni, da je »diskurz slovenske desnice nezavedno oponašanje, imitacija preteklega partijskega diskurza. To, glede na partijsko provenienco desnih protagonistov, ni presenečenje. 
Problem je v tem, da se zato ciljno občinstvo, kot prej, zdaj spet cepi na 'naše' in na 'njihove'. 'Naši' (pretežno kmečka populacija) so tisti, ki ponovljenemu totalitarnemu diskurzu naivno nasedajo. 
Desnica, namesto da bi imela lasten in izviren proaktivni združevalni nagovor, deluje le reaktivno. To je spet značilno (prosto po Nietzscheju) za hlapčevsko mentaliteto. Dokler desnica zgolj reagira na že preseženi totalitarni diskurz, ga ponavlja. Zato se Slovenija, namesto da bi desnica kaj izvirnega prispevala k političnemu diskurzu, le cepi, razdvaja.«

Toda kakorkoli obrnemo, so bučarji zmagali, in kakorkoli se skušajo kučani obdržati pri koritu, se morajo obnašati tako, kot so bučarji zapisali v ustavo. Bučar je z drugimi bučarji določil, da se bo Slovenija osamosvojila, in kučani so morali za to glasovati na referendumu. Bučarji so zmagali v vojni za obrambo suverene Republike Slovenije, čeprav so bili vsi vodilni položaji v vojaških silah zasedeni s kučani.

In tudi France Bučar ni bil hlapec Milana Kučana, ampak obratno.

Igor Omerza je natančno opisal, kako so bili bučarji preganjani od kučanov, prva tarča pa je bil France Bučar, njegov preganjalec pa prav Milan Kučan. Kučani so bučarje in druge demokratične sile preganjali na smrt. Tako kot je komunizem preganjal Katoliško in druge Cerkve. Pa živimo danes v državi, ki so ji značaj in vrednote določili bučarji, partije ni več, Cerkve so pa še vedno žive in dejavne.

Kučani morajo v svojo veliko grozo hlapčevati tistim, s katerimi so se bučarji povezali v mednarodne zveze. Ne nazadnje je gospodar France Bučar pred referendumom o vstopu v Nato napisal izjavo Zgodovinska priložnost, hlapčič Milan Kučan pa se je ubogljivo prvi podpisal pod njo.

Zadnja faza Bučarjevega življenja je bila sicer posvečena precej samohodnemu pisanju in tudi kakemu nenavadnemu sprehodu na ljubljanski magistrat, še vedno pa spada med bučarje, ki so prisilili kučane totalitariste v kučane, hlapce demokratične republike. 

Zato je Žerdinova knjiga (z že omenjeno tabujsko senco nad Bučarjem politkomisarjem in udbovcem ter njegovim botrom Ivanom Mačkom - Matijo) nadvse poučno branje. Ne nazadnje je Žerdinova zanimiva ugotovitev, da je bil Bučar prava polomija od politika, je pa visoko v vrhu slovenskih zmagovalcev – osamosvojiteljev, huda peza za vse hlapce kučane.