Jože Biščak: Spomini mladega novinarja na vojno za Slovenijo leta 1991

Četrt stoletja je v življenju človeka dolga doba. Spomini bledijo, posamezni dogodki sedejo v najbolj skrite kotičke malih možganov, meša se zaporedje dogodkov. A nekateri prizori ostanejo, zlasti če jih prikličeš v spomin s shranjenimi, že malce orumenelimi časopisnimi članki. Eden takih dogodkov je bil ta pred vojašnico Borisa Kidriča, ki ji je poveljeval polkovnik Tomislav Šipčić, z Milošem Vratičem pa sem se kot novinar Slovenskih novic in Dela potikal po terenu. Bilo je sicer mirno, a v zraku je bilo čutiti napetost, ker se je vedelo, da je napad na močno oboroženo vojašnico samo še vprašanje ur. Do tega  naslednji dan zaradi v zadnjem hipu preklicanega ukaza ni prišlo, a pred to vojašnico sem se še vračal.

 Tudi s Šipčićem sem govoril, vedno je za trenja in napetosti obtožil teritorialce. Nekoč, ko je šel z mano Beno Flogie, pomočnik šišenskega sekretarja za ljudsko obrambo, mu je polkovnik, ki se je kasneje pod jugoslovansko zastavo boril v Bosni in Hercegovini, dejal, naj njegovi teritorialci ne izzivajo. »Ne bi želel, da bi zdaj, ko se vse politično ureja, naredili masaker,« je zagrozil še sredi julija in trdil, da je zanj to ozemlje še vedno Jugoslavija.

BEG S CRESA

Vojna za Slovenijo me je kot mladega novinarja, starega 28 let, v novinarstvu sem bil dobri dve leti, ujela na otoku Cresu. Takrat je bilo pač tako, da so zaposleni brez otrok odšli na dopust prej, prekaljeni mački so običajno izbrali vrhunec poletne sezone. Z nekdanjo ženo sva posnetke razglasitve samostojne države na Trgu republike v Ljubljani gledala na hrvaški televiziji, naslednji dan, 27. junija 1991, sva, namenjena na južni del otoka, v vaški gostilni v Beleju gledala, kako so tanki šli iz vojašnic na ulice in ceste. Odločitev je bila kljub kasnejšemu prigovarjanju domačinov, naj ostaneva, hipna in dokončna: greva domov. V Porozinah sva ujela enega zadnjih trajektov na celino, tudi tuji turisti so množično odhajali, predvsem s sosednjega otoka Lošinj s trajektom v Italijo. Cesta je bila prazna, od Ilirske Bistrice naprej se je pod pnevmatikami čutilo, da so tam že vozili tanki, v Ljubljano sva prišla že v temi, bolj ali manj brez težav. Kasneje sva izvedela, da se naslednji dan ne bi prebila do doma, vojna se je razmahnila.

PUSTOŠENJE JLA

Že naslednji dan sem bil s tistim starim ruskim fotoaparatom znamke Zenit na rami in beležnico v roki v Delovi stolpnici. Takoj sem navezal stik s šišenskimi teritorialci (večino sem jih poznal, saj sem nekaj mesecev prej kot novinar Delovega ljubljanskega uredništva poročal iz šišenske občine, spomladi sem postal član prvega redništva Slovenskih novic) in z njimi hodil naokoli, pa tudi sam: požgani avtobusi na Brniku, tanki v grapah na Toškem čelu, z migoma 21 prestreljeni oddajnik v Domžalah, v središču prestolnice, ko je letalo JLA prebilo zvočni zid in so popokala stekla, čakajoč na letalski napad na strehi šišenske občine in še kaj. Priznam, sredi bojev (Trzin, Medvedjek ali Holmec), kot so bili nekateri drugi fotoreporterji, nisem bil. Bilo je nekako v slogu, starejši imajo prednost, zato sem se moral zadovoljiti s zgodbami o civilistih ali poročanju o dogodkih, katerim sem bil bolj po naključju kot ne priča ali sem si temo sam izboril.

 Kljub temu je bilo to več kot dovolj, da me je v svoji analizi slovenskega fotožurnalizma v dneh vojne izpostavil tudi komunikolog svetovnega slovesa in predavatelj, žal pokojni Hanno Hardt, na kar sem še danes ponosen. Takole je zapisal o Slovenskih novicah: »Novice objavljajo fotografije skupine fotografov, katerih dela se pojavljajo tudi v Delu, kot so na primer Černivec, Žnidaršič, Živulović ali Modic, toda večino slikovnega poročanja Novic je delo Jožeta Biščaka in Mirka Kunšiča.«

Z NOČNO PATRULJO PO LJUBLJANI

Tako sem se v noči od 3. na 4. julij vozil z Robijem, Ludvikom in Miranom, ki so bili na nočni patrulji ljubljanske policije. Ravno tisto noč sta po dva Slovenca in Hrvata zbežala iz zloglasne vojašnice 4. julija na Metelkovi, s patruljo smo šli do njih. Bili so prestrašeni, povedali so, da jih je nameravalo pobegniti 16, da so ne na prebeg pripravljali štiri dni, da so na strehah okupatorjevi ostrostrelci, ukaz pa je bil, naj streljajo tudi na ubežnike. Omenili so polkovnika Jovana Miškova, ki je bil prav pasji, vojakom ni pustil, da bi poslušali »sovražne radijske valove«.

 Kasneje so mi nekateri vojaki pripovedovali, da so imeli celo poletje in zgodaj jeseni vsak dan preplah, oficirji, med katerimi je prednjačil prav Miškov, so jih hujskali, da morajo biti ves čas budni, saj grozijo »Janševi mesarji«. Ko sem polkovnika Jovana Miškova sredi oktobra iskal, da mi pove, kdaj bodo spokali kovčke, saj se je rok za izpraznitev Metelkove že iztekel, ni prišel do vhoda, mi je pa ostal v spominu dogodek, ki je potrjeval sume, da so »kosovci« zelo aktivni (KOS je bila obveščevalna služba JLA). Pri vhodu sem se, čakajoč na polkovnika, pogovarjal z vojakom, ko je neki moški prinesel kuverto za poveljstvo korpusa. Vojak mi je dejal, da je pogost gost v vojašnici, spomnil sem se ga, da se je leta 1990 med stavko ljubljanskih smetarjev predstavljal kot član Slovenske zveze za svetovno demokracijo in podžigal delavce proti Demosovi ljubljanski oblasti, pogosto sem ga videl tudi v družbi glavnega jugoslovanskega hujskača in poklicnega provokatorja Dragiše Marojevića.

ČAKAJOČ NA LETALA

Nazaj v vojni čas. Naredil sem denimo reportažo z ranjenci v UKC, med drugim tudi z Marjanom Tropetom iz Kočevja, teritorialcem, ki je bil ranjen v Ribnici, odlikovancem, ki je kasneje ostal v slovenski vojski. Bil skupaj s policijskimi patruljami, ki so po Ljubljani ustavljale in legitimirale sumljive posameznike. Vedeti je treba, da je bila prestolnica prestreljena s pripadniki Kosa v civilu, ki so zbirali podatke o položajih TO.

Spomnim se tudi, kako smešno se mi je zdelo (a hkrati nesprejemljivo), da so ljubljanski komunalci med vojno v središču Ljubljane in v Tivoliju pobirali parkirnino, črna borza deviz je na osrednji tržnici delovala s polno paro tudi v vojnem času. Na strehi šišenske občine sem dočakal alarm, ko so z letališč na Hrvaškem proti Sloveniji poletela letala JLA, ki pa so se na srečo kmalu obrnila in vrnila na letališča. Ta nevarnost je minila, a teritorialci so se pripravljali na spopad, saj so iz Varaždina, Zagreba in z Reke prihajale informacije, da se zbirajo sile za končni obračun s Slovenijo.

PREBIT ZVOČNI ZID

Bil sem v pisarni in pisal članek, ko je letalo JLA mig 21 najprej izstrelilo dve raketi na oddajnik na Gradu, nato v nizkem letu preletelo Ljubljano in prebilo zvočni zid. Od hudiča je počilo, pograbil sem fotoaparat in tekel v središče mesta. Pred stolpnico sem srečal nekaj novinarskih kolegov, ki so tekli v nasprotno smer – v zaklonišče Dela. Bilo je komično, ko so mi kričali, naj ne bom nor, saj bo letalski napad, naj se rajši skrijem v zaklonišče. Ljubljana je bila prazna, ljudje so čakali v podhodih, izza razbitih izložb trgovin so prestrašeno gledale prodajalke. Na cestah in ulicah prestolnice ni bilo nikogar, razen peščice novinarjev s kamerami in fotoaparati. Takrat smo (no, vsaj jaz) v člankih za JLA uporabljali izraz okupatorska vojska (danes ga o takratnih dogodkih le redko najdem), o dogajanju pa izraz vojna (danes se uporablja spopad). To je bil vsekakor nevaren čas. V želodcu me je stiskalo samo prvi dan, nato je telo preplavil adrenalin, ki ni popustil še dolgo.

PREVZEM VOJAŠNIC

Kasneje, ko je vojna minila, ko so potekali politični pogovori in se je dogajanje preselilo v državniške salone, sem ostal na terenu. S skupinami teritorialcev, takrat tudi s predstavniki ministrstva za obrambo, sem bil na vseh predajah ljubljanskih vojašnic: od Metelkove in Bežigrada do Roške in Šentvida. Ko smo se po predaji sprehodili po prostorih, smo imeli kaj videti. JLA je odnesla vse, kar ni mogla, je poškodovala, tudi električne vtičnice. Ne spomnim se, da bi bila kakšna izmed stenskih ali stropnih svetilk in luči cela. Večina vrat je bila stolčena, ponekod razbita stekla, vsak prostor je »krasil« vsaj en napis, kot denimo tisti na Metelkovi: »JLA: Počakajte nas, vrnili se bomo, spet bomo prišli.« JLA se je v jezi vandalsko znesla nad premoženjem.

 Tomislav Šipčić je iz vojašnice odnesel pesek s teniškega igrišča, čeprav ga jim je nekaj let prej dala šišenska občina (še tik pred vojno so s polkovnikom na »njegovem« teniškem igrišču igrali nekateri funkcionarji tranzicijske levice ter vodilni iz Petrola in Kolinske), grozil je, da bo s seboj v Bosno odpeljal tudi avtobuse LPP, ki so jih teritorialci postavili pred vhod kot barikado. Avgusta se je iz vojašnice slišalo silovito pokanje, ko so razstreljevali postavljene protipehotne mine okoli nje. Ko sem ga vprašal, ali nima načrtov, kam je postavil mine, je odvrnil, da jih je premaknila od dežja namočena zemlja. Kasneje so mi pripovedovali, da ni bilo nikakršnih načrtov postavitve minskega polja, da so jih postavljali na slepo, zato so s tanki krožili po polju in tako razstreljevali. Skratka, dogajanje v vojašnicah in ob njih se je zavleklo pozno v jesen, do konca oktobra, ko je zadnji jugoslovanski vojak zapustil slovenska tla. Takrat je v meni popustil tudi vojni adrenalin, novinarji smo v tistem času opravili velikansko delo.

 

BIL SEM ZRAVEN

Četrt stoletja kasneje nas nekateri skušajo prepričati, da vojne v Sloveniji ni bilo, da so bile samo manjše praske med TO in JLA, ki so komaj spominjale na spopad. Pravim vam, nimajo prav. Doživel sem jo na lastni koži, kot vsaka vojna je pustila hude posledice. Mrtvi in ranjenci, kopica invalidov, več otrok in žena je ostala brez očetov in možev, starši brez otrok. Bili so junaki, a še več je pozabljenih junakov, tistih brez imen, ki so se postavili pred tanke, žrtvovali svoje tovornjake za barikade, ovirali kolone vojaških vozil, se brez pomisleka javili v TO in prijeli za orožje, kot tudi tistih, ki so v vojnih časih skrbeli za infrastrukturo, zagotavljali  vse drugo. Tistih, ki so zbrali pogum in pobegnili iz vojašnic, kot onih, ki so v njih ostali. Še veliko takih bi se našlo. Bil je čas, ko so mi tuji novinarji govorili, da osamosvojitev nihče od njihovih voditeljev ne jemlje resno, da Slovenijo še vedno vidijo v Jugoslaviji. Bil je čas neverjetnega poguma naroda, ki nima primerjave v zgodovini, in upanja, ki se je z leti počasi razblinilo.

Imel sem srečo, lahko je ne bi imel, da sem jo odnesel brez prask. Osamosvojitveni čas doživljam kot film s počasnimi posnetki, v katerem se vsako leto zaradi časovne distance izgubi kakšen del. Na srečo imam obsežno dokumentacijo. Še največ pa mi pomeni to, da lahko, kadarkoli me vprašata, hčerki Delfini (letnik 1992) in sinu Jožetu ml. (letnik 1996) rečem, da sem bil zraven, in zagotovo na pravi strani.

VEČ V TISKANI IZDAJI NOVEGA REPORTER MAGAZINA