Tam je po neuspešnem ukvarjanju s trgovino z lesom v tridesetih letih s perutninarstvom, prašičjerejo in drugimi kmečkimi panogami precej obogatel. Maja 1945 ga je Ozna aretirala in poslala v 13-mesečni mukotrpni pripor, ker naj bi bil sodelavec gestapa. Po oprostilni sodbi se je januarja 1947 preselil v Švico. S sabo je odnesel tudi pisno pričevanje o usmrtitvah pri sv. Arehu na Pohorju. Obe pričevanji sta bili leta 1948 objavljeni v knjigi Schicksal über uns.
Kot piše Tomaž Ivešić je pričevanje Josepha Kuhna (Ivešić je poskrbel tudi za njegov prevod, ki je objavljen v omenjeni zgodovinski reviji) najverjetneje najmlajše javno objavljeno pričevanje o povojnem nasilju in zakritih grobiščih v okolici Maribora. Posebno vrednost mu daje tudi ob njem objavljeno pismo, ki govori o usmrtitvah pri sv. Arehu na Pohorju kot vir iz prve roke, za katerega nismo vedeli, da sploh obstaja. Skupaj pričevanji slikata usodo nemško govorečih prebivalcev spodnje Štajerske po 2. svetovni vojni.
Osebna zgodba Josepha Kuhna priča tudi o tem, da je bilo v Kraljevini Jugoslaviji mogoče obogateti s pridnim delom in znanjem ter da je vojna vihra usodno zarezala v Kuhnovo življenje. Povojni komunistični režim je v Kuhnu videl to, kar je bilo očitno: bil je posestnik, bogat, govoril je nemško in družil se je z gestapovci. Kaj več jim ni bilo treba vedeti, da so se lotili njegovega premoženja.
Kuhnovo pričevanje ter pričevanje A. Sch. je po besedah Ivešića zelo pomembno za slovensko zgodovinopisje, saj nam odstirata dragocen neposredni pogled v medvojno in povojno usodo spodnještajerskih Nemcev. Kuhnova zgodba nam namreč priča o tem, da so se spodnještajerski Nemci znali v določenih primerih dodobra prilagoditi novi državi, ki je nastala po razpadu Avstro-Ogrske, ter da so imeli s Slovenci tudi zelo dobre odnose.
Ne glede na to, da se je Kuhn v Kraljevino SHS preselil, je vendarle očitno imela dobre odnose s Slovenci tudi njegova soproga, ki je preživela črno-žolto monarhijo. Toda kot je značilno za nacionalno mešana področja ter področja z večjimi manjšinami, je vojni čas uničil dobre odnose ter privedel na plan stare zamere kakor tudi možnost obračuna, ki so ga določeni posamezniki izkoristili, česar je bilo na Slovenskem v povojnem času precej.
Prav tako, dodaja Ivešić, Kuhnova zgodba odpira do sedaj še neraziskan vidik tistih Nemcev, ki so imeli švicarsko državljanstvo in so bili državljani v drugi svetovni vojni nevtralne države (ob predpostavki, da se niso vedli »sovražno«), za katere avnojski odlok o zaplembi premoženja ni veljal kakor npr. za nemške državljane. Tudi ta vidik bo še treba podrobneje raziskati.
