Besede predsednika vlade Janeza Janše »to je to,« izrečene tik pred začetkom snemanja televizijske oddaje Tarča, so bile znak, da se je začel vroči del volilne kampanje. Z glavnim tekmecem Borutom Pahorjem sta si segla v roke, nato pa skupaj s televizijsko voditeljico Lidijo Hren vztrajala v kar stominutnem besednem soočenju. Skupaj s člani obeh strank in volivci so ju podrobno opazovali strokovnjaki s področja retorike in nebesedne govorice, kandidata pa sta ocenila tudi drug drugega. Za Janšo je bil Pahor »dobro pripravljen,« kaj pa Janša za Pahorja?
Z očali, ki si jih je Borut Pahor nadel le enkrat, nato pa jih ob temi v zdravstvu ves čas držal v roki, je potrdil, da zna biti ne le dober igralec, temveč je prišel do izraza še namen, da bi volivci v njem znali videti izkušenega in strokovno dobro usposobljenega kandidata. Njegov najpomembnejši dodatek pa je bila zagotovo beležka z barvnimi lističi za označitev strani, ki jo je med soočenjem kar pridno uporabljal. Protikandidat Janez Janša se je znašel brez pripomočkov, je pa morda prav zato toliko bolj izstopal njegov videz utrujenega popotnika, ki morda komaj čaka, da bo jeseni ujel Abrahama - 19. septembra, prav na dan volilnega molka, praznuje 50. rojstni dan - in skupaj z njim dober izid letošnjih volitev. A dolg besedni dvoboj je kljub kazanju dobre pripravljenosti v zadnji tretjini oddaje utrudil tudi nekaj let mlajšega tekmeca Pahorja, saj je za hip, a le enkrat, sedel na bližnji barski stolček.Nogometni izid ena proti nič.
Če verjamemo besedam strokovnjakov, sta nam s svojo telesno govorico sporočala kar 45 odstotkov vse pomembnih informacij. To pomeni, da bi se lahko slika, ki smo si jo o njiju ustvarili na podlagi besed, zelo spremenila. Za univ. prof. dr. Mira Klineta s fakultete za družbene vede, kjer predava psihologijo potrošnika, integrirano tržno komuniciranje in psihologijo komuniciranja in trženja, je bil izid soočenja, izražen z nogometnim izidom 1:0, v prid Borutu Pahorju: »Nedvomno je dober igralec, ki se lahko meri s svojima ameriškima vzornikoma Kennedyjem ali Reaganom. Na oder je stopil v svetlejši obleki brez kravate in široko odpeto srajco, s čimer se je predstavil kot bolj ležeren predsednik in ne kot zavrt birokrat. Takšen se je hitro vživel v ozračje TV-studia. Že po nekaj minutah je dajal vtis, da ima pod kontrolo celotno situacijo soočenja, zato je bil miren, spontan, samozavesten in pogosto s širokim nasmehom na licih.« Njegovo notranje globoko zakoreninjeno nesamozavest je po mnenju Mira Klineta najbolj prikazal v trenutkih rokovanja s podatki, ki jih je uporabil v argumentaciji. Navajal jih je namreč tako, da je o njihovi zanesljivosti že vnaprej podvomil in to tudi na glas izrazil. Kline je še povedal, da je Pahor, nepoznavalce politike, na koncu znal prepričati, da je izkušen politik, medtem ko so poznavalci po drugi strani lahko opazili, da se je naučil veliko novega o vodenju države: »Vrzeli so še vedno velike, a nič večje kot pri skoraj vsakem predsedniku ZDA na začetku njegovega mandata.«
V nasprotju z Borutom Pahorjem je Janez Janša še enkrat pokazal, da je nedvomno vojak, polkovnik in general, ki si morda nehote izbira vzornike med takšnimi voditelji, kot so Eisenhower, McCain in podobni:»Za drugi govorniški pult je stopil vzravnan, oblečen v temnejšo, sivo črtasto obleko s kravato in stisnjenimi ustnicami. Torej kot pravi predstavnik sedanje vlade.« Za Klineta je deloval ledeno mirno, dolgo časa se ni sprostil ter vživel v situacijo soočenja v TV-studiu. Čakal je na vprašanja voditeljice in nanje strpno in dovolj na kratko odgovarjal. Redko se je spuščal v globljo interakcijo z nasprotnikom, stoično je prenašal Pahorjeve manjše in večje izzive:»Sam ga dejansko ni nikoli zares napadel in zato ni diktiral tempa dogajanja med soočenjem. Še več, pogosto se mu je med vrsticami celo opravičeval za pretekle ostre besede.« Tokrat Janez Janša torej ni bil v vlogi napadalca, ki bi diktiral tempo oddaje, temveč je Pahorja zgolj nenehno čakal v zasedi. Odgovarjal je samo na njegove ključne teze. Pri tem je pri gledalcih gradil občutek možnosti za sodelovanje med predsednikoma v prihodnjem obdobju. Zadnji kadri oddaje so prepričljivo potrdili, da je dosegel svoj taktični cilj kljub slabšemu splošnemu vtisu na podlagi celotne oddaje.
VEČ V TISKANI IZDAJI
