Je zaprtje Udbinih arhivov zloraba prava?

Zaradi omejitev dostopa Igorju Omerzi do arhivskega gradiva Udbe v Arhivu Republike Slovenije SDS zahteva nujno sejo komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Omerza, ki piše knjigo, je želel vpogled v gradivo nekdanje Službe državne varnosti, zlasti ga je zanimal material o atentatu v Velikovcu leta 1979 in podatki o tem, kako so agenti politične policije zasledovali nastajajočo opozicijo. SDS pričakuje, da bo Omerzi omogočen dostop do željenega materiala.

Objavljamo zahtevo SDS:

Ljubljana, 27. januar  2011

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti                                    

Ga. Eva Irgl, predsednica

ZADEVA: ZAHTEVA ZA SKLIC NUJNE KOMISIJE ZA PETICIJE TER ZA ČLOVEKOVE PRAVICE IN ENAKE MOŽNOSTI

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke zahteva, da se na podlagi 2. odstavka 48. člena, v povezavi z 32. členom poslovnika DZ skliče nujna seja Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti z obravnavo naslednje točke:

Ali predstavlja omejitev dostopa do arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije (gradiv bivše Službe državne varnosti - UDBE), ki je javno dostopno, nedopustno zlorabo prava?

Obrazložitev:

1.
V medijih smo lahko zasledili podatke, da je bil publicistu Igorju Omerzi, ki je na Arhiv Republike Slovenije naslovil prošnjo za vpogled v gradiva nekdanje Službe državne varnosti (SDV) z opredeljenim namenom za pisanje knjige, preprečen vpogled v arhivsko gradivo s strani Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, ki omenjeno gradivo tudi hrani, ter tudi Arhiva Republike Slovenije.

Igor Omerza je za tednik Reporter (24.01.2011) pojasnil, da si je nameraval ogledati petnajst mikrofilmov, ki se nanašajo na delovanje nekdanje SDV v času od leta 1970 pa do leta 1983. Pri tem ga zanimajo predvsem poročila, v katerih so zbrane analize, strnjeni podatki, namenjeni politikom. Nadalje je pojasnil, da ne ve, kaj vse bi v arhivu lahko našel, pri čemer ga zanima tudi spodleteli napad v Velikovcu, saj je o tem že večkrat javno govoril in polemiziral. Obenem ga zanima tudi vpogled v gradivo o tem, kako so agenti politične policije zasledovali nastajajočo opozicijo, zamejske in izseljenske organizacije, dr. Jožeta Pučnika, Dušana Pirjevca, Viktorja Blažiča, Franca Miklavčiča, Draga Jančarja, Edvarda Kocbeka, Alojza Rebulo, Borisa Pahorja in druge.

Za svojo knjigo v pripravi proučuje Društvo slovenskih pisateljev, Novo revijo, Mladino, nova družbena gibanja. Pomenljivo in sporno dejstvo, ki predstavlja zlorabo prava pri zadevi je to, da je bilo arhivskemu gradivu nekdanje SDV "prilepljeno" šele po tem, ko je publicist Igor Omerza zaprosil zanj. Pri tem pojasnjuje, da ima občutek, da nekdo nekaj skriva. Vsekakor mu je bilo sedaj pisanje preprečeno z nedopustno omejitvijo dostopa do arhivskega gradiva, ki je po tretjem odstavku 65. člena ZVDAGA javno dostopno.  

2.
Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) v tretjem odstavku 65. člena določa, da je: "Arhivsko gradivo, nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990, ki se nanaša na nekdanje družbenopolitične organizacije (npr. Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza sindikatov Slovenije, Zveza socialistične mladine Slovenije, Zveza združenj borcev NOV Slovenije, Zveza rezervnih vojaških starešin Slovenije), organe notranjih zadev (npr. policija), pravosodne organe (npr. sodišča, tožilstva, zapori) in obveščevalno varnostne službe, je dostopno brez omejitev, razen arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij.". ZVDAGA je Državni zbor sprejel na seji dne 6. marca 2006.

V zvezi z neutemeljeno omejitvijo dostopa do arhivskega gradiva, ki je po tretjem odstavku 65. člena ZVDAGA javno dostopno, velja spomniti, da sta dne 24.8.2010 Igor Omerza in Urška Faller na Arhiv Republike Slovenije naslovila prošnjo za vpogled v določene mikrofilme, in sicer z namenom pisanja knjige z naslovom "Gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic". Njuna prošnja se je nanašala na vpoglede v različne informativne biltene nekdanje SDV iz let: 1970, 1971, 1972, 1973, 1974, 1975, 1976, 1982  in 1984. Strani biltenov so v njuni prošnji naštete.  

Direktor Arhiva Republike Slovenije bi ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 65. člena ZVDAGA njuni prošnji za vpogled v javno dostopno arhivsko gradivo moral ugoditi, saj na podlagi veljavnih pravnih predpisov ni bilo mogoče zavrniti dostopa do zaprošenega gradiva. Temu je bilo pritrjeno tudi v pismu Arhiva RS z dne 3.9.2010, ki je bilo naslovljeno na SOVO in Kabinet predsednika Vlade RS, kjer je bilo navedeno, "da nam niso poznana pravna določila, na podlagi katerih bi lahko zavrnili dostop zainteresiranih uporabnikov - tudi gospoda Igorja Omerze in gospe Urške Faller - do arhivskega gradiva bivše Službe državne varnosti. Iz navedenega izhaja, da na podlagi obstoječih pravnih predpisov ni mogoče zavrniti dostopa do gradiva bivše SDV. Izjemoma to dopušča tretji odst. 65. člena ZVDAGA in navedene primere tudi taksativno našteva. Arhiv RS v navedenem dopisu tudi pripominja, da navedeno gradivo (gradivo bivše SDV, izločeno v letih 2004 in 2005), uradno ni označeno s stopnjo tajnosti.

SOVA je dne 4.10.2010 v zvezi z dostopom do arhivskega gradiva nekdanje SDV, ki je po tretjem odstavku 65. člena ZVDAGA javno dostopno, na naslove Arhiva RS, Ministrstva za kulturo in Kabinetu predsednika Vlade RS posredovala pisno varnostno oceno možnih škodljivih posledic za gradivo, ki ga je SOVA pregledala spomladi 2010 in ocenila, da bi razkritje podatkov iz tega gradiva nepoklicani osebi, lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom RS, zato je direktor SOVE tej dokumentaciji določil stopnjo tajnosti TAJNO, brez da bi za to imel zakonsko podlago. Povedano drugače, direktor SOVE je oznako TAJNO določil dokumentaciji bivše SDV, ki je last Arhiva Republike Slovenije in je po tretjem odstavku 65. člena ZVDAGA javno dostopna.

S tem so bila kršena določila ZVDAGA, ker je bil neutemeljeno onemogočen dostop do arhivskega gradiva, ki ga je prevzel Arhiv RS 15.3.2004, 9.6.2004 in 10.5.2005, in ki se od gradiva, ki je bilo s strani SOVE predano Arhivu RS v letu 2008 bistveno in pomembno razlikuje. Gre izključno za zadeve, ki so v celoti nastale pred 17.5.1990, to je pred mejnim datumom, ki ga kot datum neomejene dostopnosti določa tretji odstavek 65. člena ZVDAGA. Varnostna ocena, ki jo je podal direktor SOVE o možnih škodljivih posledicah za navedeno arhivsko gradivo - to je za nazaj, je v nasprotju z zakonsko ureditvijo dostopa do gradiva nekdanje SDV. Gre za kršitev 65. in 101. člena ZVDAGA.    

Ob tem velja dodati, da se je zakonske dolžnosti za zagotovitev dostopa do arhivskega gradiva nekdanje SDV takrat še zavedal Arhiv RS tudi v dopisu z dne 7.10.2010, ki ga je naslovil na SOVO in v vednost Kabinetu predsednika Vlade, Ministrstvu za kulturo, Službi Vlade za zakonodajo, kjer je navedel: "V Arhivu Republike Slovenije (ARS) vztrajamo pri mnenju, da je zagotovitev dostopa zainteresiranih uporabnikov do arhivskega gradiva nekdanje Službe državne varnosti (SDV), ki je nastalo pred 17.5.1990, naša zakonska dolžnost.  

Predlagatelji zahteve za sklic nujne seje Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti poudarjamo, da je omenjeno arhivsko dokumentacijo Arhiv Republike Slovenije prevzel dne 28.6.2004, po prevzemu pa se to arhivsko gradivo fizično še vedno nahaja (hrani) v prostorih Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA). Ta odločitev je bila sprejeta na podlagi Zapisnika o izročitvi in prevzemu arhivskega gradiva z dne 28.6.2004 ter na podlagi aneksa št. 1 k navedenem zapisniku z dne 10.5.2005 in sklenjenim dogovorom o hranjenju in uporabi arhivskega gradiva z dne 3.2.2005.

Obenem ob navedenem poudarjamo, da pri dostopu do tega gradiva obstajajo izjeme, in sicer, če gradivo vsebuje občutljive osebne podatke, pridobljene s kršenjem človekovih pravic, in če se ti nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij, o dostopu odloča posebna komisija. O tem tako ne odloča direktor SOVE, ki je po zaprosilu publicista Igorja Omerze za vpogled v arhivska gradiva nekdanje SDV, temu gradivu "prilepil" stopnjo tajnosti. To predstavlja nedopustno zlorabo prava in omejitev do vpogleda v javno dostopno arhivsko gradivo po tretjem odstavku 65. člena ZVDAGA.   

Komisija Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb je na svoji seji dne 10.1.2011 z vidika svojih pristojnosti obravnavala vprašanje vpogleda v arhivsko dokumentacije nekdanje Službe državne varnosti (SDV), ki je javno dostopna na podlagi določb 65. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivov (Uradni list RS, št. 30/2006) in oviranje dostopa s strani direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.

Gre za gradivo nekdanje Službe državne varnosti (različni informativni bilteni) iz let: 1970, 1971, 1972, 1973, 1974, 1975, 1976, 1982 in 1984. Navedena dokumentacija v izvirni obliki niti ni nosila oznake stopnje tajnosti. Nekaj od navedenega gradiva je bilo predano Arhivu Republike Slovenije  s strani SOVE  v letih  2004 in 2005, ostalo pa šele potem, ko je Vlada  Republike Slovenije v letu 2007 s sklepom z dne 1.2.2007 imenovala Delovno skupino za oceno dela SOVE.

Razprava na omenjeni seji Komisije Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb dne 10.1.2011 je pokazala, da je direktor SOVE v nasprotju sam s seboj. Najprej je dejal, da SOVA ne bo ovirala fizične preselitve arhivske dokumentacije v prostore Arhiva RS. Po drugi strani pa zgodovinsko, staro arhivsko dokumentacijo, ki je bila že predana Arhivu Republike Slovenije, brez zakonske podlage jemlje nazaj, v pristojnost SOVE in tej dokumentaciji po sedaj veljavni zakonodaji (Zakon o tajnih podatkih -ZPT) določa stopnjo tajnosti in daje oceno možnih škodljivih posledic na podlagi ZTP (Ur.l. RS, št. 87/01 in nsl.) zaradi ponovne uporabe tajnih podatkov, za kar nima nobene zakonske osnove.

Komisija Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb je v sklepih pozvala direktorja SOVE, da stanje nemudoma "sanira" in stopnjo tajno z javno dostopnih arhivskih gradiv Arhiva RS umakne. Slednje se do danes žal ni zgodilo. Nasprotno. Arhiv RS je nenadoma spremenil prvotno stališče, ki je sledilo uresničevanju in spoštovanju tretjega odstavka 65. člena ZVDAGA, in izdal sklep, s katerim je v nasprotju z veljavno zakonodajo omejil pravico dostopa do arhivskega gradiva bivše SDV. Za to pa ni nobene pravne podlage v ZVDAGA.

Po do sedaj znanih informacijah izhaja, da je bil s celotnim postopkom, ki bi ga lahko poimenovali "iskanje možnosti za preprečitev zakonsko določene pravice dostopa do arhivov bivše SDV" seznanjen Kabinet predsednika Vlade RS. Tudi celotno sosledje dogodkov kaže na to, da je Arhiv RS, ki je pri svojih odločitvah v takih primerih samostojen, čakal na "politično usmeritev", kako ravnati v konkretnem primeru, še posebej po tistem, ko mu je SOVA oziroma njen direktor razložila, da mu ne bo omogočila dostopa do njegovega gradiva.

Predlagatelji zahteve za sklic nujne seje Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti menimo, da je nedostopnost preživel način prikrivanja. V prepričanje, da SOVA in Arhiv RS želijo prikriti arhivsko gradivo nekdanje SDV, ker obstaja bojazen, da bi publicist, ki piše knjigo z naslovom "Gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic" odkril nekaj, kar bi bilo močno obremenilo posamezne sedanje najvišje državne funkcionarje, tudi dejstvo, da je bil jeseni leta 2009 omogočen vpogled v iste dokumente iz arhivskega gradiva nekdanje SDV neki mladi raziskovalki.

Prav tako nas v to utrjuje dejstvo, da je bil dne 25.1.2011 pooblaščeni skupini Komisije Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki je tega istega dne obiskala sedež SOVE, kjer se hrani omenjeno gradivo, z namenom vpogledati, zakaj je bilo omenjenemu arhivskemu gradivu nekdanje Službe državne varnosti (SDV) kasneje in mimo zakonskih določil dodana oznaka tajno, onemogočen vpogled v to isto dokumentacijo. In to kljub že zgoraj omenjenemu dejstvu, da gre za arhivsko gradivo, ki je po tretjem odstavku 65. člena ZVDAGA javno dostopno, v katerega je lahko jeseni leta 2009 nemoteno vpogledala mlada raziskovalka.

Ob tem velja dodati tudi, da je pooblaščena skupina Komisije Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki je dne 25.1.2011 obiskala sedež SOVE iz knjige vpisov ugotovila, da si je SOVA lansko jesen, in sicer od 19.10.2010 do 5.11.2010 izposodila originalno isto gradivo. Pri tem ostaja odprto vprašanje, kaj se je v tem "tritedenskem roku sposoje" arhivskega gradiva dogajalo. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje, v čem se status publicista Igorja Omerze, pooblaščene skupine Komisije Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, katerima je bil onemogočen vpogled v arhivsko gradivo nekdanje SVD, razlikuje od statusa SOVE in njenega direktorja, ki so na reverz za tri tedne sposodili to isto gradivo.

Takšno nedopustno ravnanje direktorja SOVE in direktorja Arhiva RS predstavlja erozijo pravne države, saj je bilo z zlorabo prava publicistu Igorju Omerzi in Urški Faller onemogočeno vpogledati v arhivska gradiva nekdanje SDV, do katerega je jeseni leta 2009 imela nemoten vpogled mlada raziskovalka (ki si ga je tudi izposodila) in katerega si je izposodila tudi SOVA (kot izhaja iz knjige vpisov si je SOVA izposodila originalno isto gradivo od 19.10.2010 do 5.11.2010). S tem ostaja marsikaj prikrito.

Če  pogledamo časovni obseg vsebine prošnje za dostop do arhivskega gradiva za obdobje, za katero je splošno znano, da je bila Služba državne varnosti v tistem času "politična policija", katere temeljna naloga je dejansko bila najhujše teptanje človekovih pravic in preganjanje tako imenovanih "notranjih sovražnikov" v imenu ščitenja enopartijskega komunistične sistema na oblasti. Predhodnica Službe državne varnosti je bila po danes znanih podatkih zločinska in mednarodna teroristična organizacija (vir: Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. Ips 187/98 z dne 23. maja 2002), ki je (zvezna ali republiška ni najbolj jasno) v tujini izvajala klasična teroristična dejanja uperjena proti kritikom enopartijskega komunističnega sistema.

Ne kaže pozabiti njenih terorističnih dejanj v Velikovcu, ne kaže pozabiti na mnoge naše državljane, ki so po odločitvi Službe državne varnosti ali njene predhodnice živeli med nami praktično brez državljanskih pravic, brez pravice do dela, zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega zavarovanja in podobno. Ena takih je bila Angela Vode, katere popolno resnico smo izvedeli šele v lanskem letu. Prav tako ne smemo zanemariti dejstva, da je v času njegovega vodenja takratnega Republiškega sekretariata za notranje zadeve še konec leta 1989 izdal usmeritve, vezane na akcijo Vrnitev in akcijo Dopust, s katerimi je še takrat preganjal tako imenovane sovražnike države.

Takšno ravnanje, s katerim Arhiv RS preprečuje dostop do arhivskega gradiva nekdanje SDV, ki je po tretjem odstavku 65. člena ZVDAGA javno dostopno, kaže na to, da se vzpostavlja nevaren vrednostni okvir, ki nas oddaljuje od demokratičnih standardov. Pri tem ne gre za pravo, ki je po pravilih nomotehnike formalizirano v predpisani obliki, temveč za vprašanje svobode življenja. Takšen odmik od tega, kot sta si ga privoščila direktor SOVE in direktor Arhiva RS z nedostopnostjo in prikrivanjem arhivskega gradiva nekdanje SDV, ter z zlorabo prava z navajanjem razlogov za nedostopnost arhivskega gradiva pri tem predstavlja nevaren odmik od spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.   

Iz vladne obrazložitve nujnega postopka izhaja, da je potrebno s spremembo  zakona (politično) zaščiti osebe, proti katerim bi lahko uradni organi držav sprožili kazenski pregon, kar pomeni, da se vlada s preprečitvijo dostopa do arhivov postavlja nad človekove pravice in nad pravno državo, zaradi česar  nekateri v tej državi uživajo privilegij, da proti njim za povzročena kazniva dejanja ali za napeljevanje h kaznivim dejanjem ne more biti sprožen niti kazenski postopek, kaj šele, da bi bili obsojeni.

Ta blokada dostopa do arhivov SOVE pomeni tudi rehabilitacijo bivših politikov in drugih funkcionarjev, ki so bili tako ali drugače seznanjeni z namerami in/ali izvedenimi dejanji SDV. Še več, delovanje SDV so večinoma celo usmerjali, tisti tedaj mlajši pa so pisali poročila za razne organe bivše države in so bili o kršitvah in nezakonitih dejanjih SDV dobro seznanjeni in poučeni.

Predlagatelji nujne seje Komisije peticije ter za človekove pravice in enake možnosti predlagamo, da so med vabljenimi na nujno sejo komisije tudi:
-    ministrica za kulturo, ga. Majdo Širca
-    direktor Arhiva Slovenije, dr. Dragan Matić
-    direktor SOVE, g. Sebastjan Selan
-    predsednik Sveta za nacionalno varnost, g. Borut Pahor
-    publicist g. Igor Omerza.

Po opravljeni razpravi Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti predlagamo, da sprejme naslednje sklepe:

1.    Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti se je seznanila s kršitvami tretjega odstavka 65. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih.

2.    Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti ugotavlja, da je po formalni zavrnitvi dostopa do arhivskega gradiva nekdanje SDV, ki je po veljavni zakonodaji dostopno brez omejitev, kar se je zgodilo v začetku letošnjega leta s strani Arhiva Republike Slovenije, nastalo protipravno stanje, za katerega je, poleg direktorja Arhiva RS, v največji meri odgovoren direktor SOVE, saj je svoje odločitve sprejemal v nasprotju z veljavno zakonodajo.

3.    Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti ugotavlja, da gre pri tem za zlorabo prava in za tako grobe kršitve zakonodaje, ki terjajo uveljavitev odgovornosti in krivdno razrešitev direktorja SOVE (posledica njegovih protipravnih odločitev je tudi protipravnost direktorja Arhiva Republike Slovenije, ki svojih odločitev ni sprejemal na podlagi veljavne zakonodaje, pač pa na osnovi sklepov nekih "ad hoc" sklicanih skupin) in direktorja Arhiva RS, sicer prevzema v celoti odgovornost za navedena protipravna ravnanja predsednik Vlade RS.   

4.    Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti poziva Vlado RS k umiku novele Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki je vložena v sprejem po nujnem postopku.

5.    Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti poziva direktorja Arhiva RS in direktorja SOVE, da omogočita takojšen dostop do arhivskih gradiv nekdanje SDV, ki je skladno s tretjim odstavkom 65. člena ZVDAGA javno dostopno.

Jože Tanko
Vodja poslanske skupine SDS