Josip Broz-Tito se je verjetno rodil 7. maja 1892, a kljub temu se je v času jugoslovanske komunistične diktature njegov rojstni dan praznoval 25. maja.
Med zgodbami, ki krožijo o njem, je tudi ta, da Tito, ki je prišel na oblast leta 1945, ni tisti Josip Broz, ki se je leta 1892 rodil v zagorskem Kumrovcu tik ob slovensko-hrvaški meji.
Po glasoslovni analizi, ki jo je opravila ameriška obveščevalna služba CIA, naj bi jugoslovanski diktator srbohrvaščino govoril s tujim naglasom in naj bi bil v resnici Poljak ali Rus. Pri tem navajajo podatek, da je že četniški vodja Draže Mihajlović leta 1941 opazil, da Tito govori z ruskim naglasom.
Poljščina in ruščina (tako kot večina zahodnih in vzhodnoslovanskih jezikih) loči med mehkimi in trdimi soglasniki, srbohrvaščini pa ne (gre za tako imenovano palatizacijo soglasnikov). Tito naj bi tako srbohrvaške besede, kot so ličnost, gledište, godine in kretanje (sl. osebnost, zorni kot ali stališče, leta in gibanje) izgovarjal kot l'ičnost, gl'edište, god'ine in kr'etanje.
Po mnenju analitikov CIE naj bi do zamenjave »pravega« Broza z lažnim ruskim ali poljskim Brozom prišlo v poznih 30. letih prejšnjega stoletja.
A uporaba ruskega naglasa je po svoje zelo razumljiva. Broz je bil med letoma 1915 in 1920 vojaški ujetnik v Rusiji, takrat se je naučil ruščine in postal rusofil. Prav tako je bila Rusinja njegova prva žena Pelagija Belousova, v Rusiji oziroma Sovjetski zvezi je živel tudi v 30. letih, ko je prišel iz zapora.
Zaradi tega dejstvo, da je Broz »staknil« ruski naglas, ni presenečenje. Znan je podatek, ko je šef ljubljanske policije Lovro Hacin pred drugo svetovno vojno zasliševal trboveljsko komunistko Tončko Čeč, ki je vztrajno zanikala, da je nekaj časa živela v Sovjetski zvezi. Pri tem je Hacin v svojo poročilo zapisal, da si ji je bivanje v Sovjetski zvezi in vpliv ruščine že poznal v njeni govorici.
Poleg tega v analizi CIE ni omenjeno, da je bila srbohrvaščina za Tita res tuj jezik. Njegov prvi jezik, ki se ga je naučil v otroštvu, je bila slovenščina oziroma slovensko kozjansko-bizeljsko narečje, ki spada v štajersko narečno skupino.
Ne samo, da je to narečje govorila njegova mama Marija Javeršek, poročena Broz, in njegov dedek Martin Javeršek pri katerem je mali Broz dolgo časa živel, ampak so to slovensko narečje v Brozovem času govorili tudi vaščani Kumrovca na hrvaški strani Sotle, torej tudi njegov oče Franjo (Franc) Broz.
Ko je Broz začel hoditi v šolo v rodnem Kumrovcu, je moral zaradi neznanja srbohrvaščine oziroma hrvaškega knjižnega jezika ponavljati prvi razred. Mali Broz se je tako srbohrvaščine naučil kot tujega jezika (njegov prvi učitelj je bil neki jetični učitelj iz Like).
Vpliv slovenščine na Titovo govorico kaže tudi podatek, ki ga v svoji knjigi Tito navajata hrvaška zgodovinarja Ivo in Slavko Goldstein. Med drugo svetovno vojno je tako Tito v enem od dokumentov uporabil slovensko besedo pogoj, in sicer verjetno zato, ker se ni mogel spomniti hrvaške besede uvjet oziroma srbske uslov. Zelo malo verjetno je, da bi Poljak ali Rus poznal slovensko besedo pogoj.