Janša ne sme na dopust, ohraniti mora mirne živce

»Janša ne sme na dopust, le izogniti se mora ideološkim debatam,« meni dr. Gregor Virant o domislici dr. Mateja Lahovnika v Reporterju. »Ohraniti mora mirne živce, ne sme se spuščati v nepotrebne in nepomembne prepire. Nastopati mora državniško in se osredotočati izključno na pomembna vprašanja prihodnosti.« Predsednik Zbora za republiko bo na referendumu glasoval proti pokojninski reformi. Nasprotuje ji, ker niso upoštevali stališč sindikatov in ker si, ko je bil čas za to, o njeni vsebini vlada ni vzela niti pet minut časa za pogovor z najmočnejšo opozicijsko stranko.

Znašli ste se tik pod vrhom lestvice priljubljenosti, na kateri kraljuje predsednik republike Danilo Türk, sledita pa mu evropski komisar Janez Potočnik in predsednik Desusa Karl Erjavec. Kje vidite razlog za visoko »uvrstitev«?

Zanimiv paradoks. Bolj ko se od politike odmikam, višje sem na lestvici politikov. S svojimi ratingi si nikoli nisem belil glave. Držim se načela, da govorim tisto, kar mislim, in delam tisto, kar govorim. Dolgoročno je to daleč najbolje za lastno zadovoljstvo oziroma kvaliteto življenja. Običajno pa taka drža v politiki prinese tudi uspeh in javno priznanje.

Kot minister niste bili nikoli segli tako visoko?

Moram pomisliti … Še najvišje so me postavili, ko sem po nekaj letih sklenil pogajanja s sindikati javnega sektorja in je javnost pozdravila socialni mir v javnem sektorju. Imel sem kar buren mandat s številnimi spori, kritikami opozicije, kar ne gre ravno v prid priljubljenosti. Pa vendarle sem imel vseskozi občutek, da me ljudje pri mojem delu podpirajo.

Ljudje niso prav pošteni, ker raje nagrajujejo tiste, ki nimajo neposredne odgovornosti.

Tako pač je. Od političnih pozicij so tiste v izvršni oblasti daleč najzahtevnejše. Hote ali nehote se znajdeš v konfliktih. Jaz konfliktov ne maram in sem se zaradi njih nemalokrat počutil neprijetno. A če hočeš kot minister dobro opraviti posel, si vedno nekomu trn v peti. Konflikt za povrh privlači tudi medije, zato javnost ministra pogosto po krivici vidi kot človeka, ki se ves čas prepira.

Bi brez položaja predsednika Zbora za republike uživali tolikšno naklonjenost?

Vprašanje je, če kot predsednik Zbora sploh še sodim na lestvice politikov. Zbor za republiko ni politična ustanova, temveč oblika civilnodružbenega delovanja. Toda ljudje me očitno še vedno vidijo tudi kot politika, ker zbor razpravlja tudi o politiki in se izreka o njej. In zato ker se me še malo spominjajo kot nekdanjega ministra.

Veljate za politika, ki zna delati z mediji. Tudi to je najbrž razlog za vašo priljubljenost.

V javni upravi sem razvijal koncept odprtosti in transparentnosti in tudi jaz sem do medijev skušal vedno biti odprt. Tudi časopisom, ki so bili do vlade neprizanesljivi, nisem nikoli odklonil nobenega intervjuja. Politik mora biti komunikacijsko odprt, vedno pripravljen javno argumentirati svoje odločitve in jasno in odkrito povedati svoje mnenje.

Tudi mediji vedo, kako ravnati z vami. Najbolj jih vznemiri, če rečete kaj kritičnega o SDS in Janši.

Seveda, levo usmerjeni mediji, kot sta denimo Delo in Dnevnik, moje kritično mnenje takoj pograbijo. V zadnjem intervjuju za Dnevnik sem se kritično izrazil o delu ravnanja SDS v arhivski zgodbi, tistega, čemur bi jaz dal večji poudarek, pa v tem časniku niso želeli poudariti. Jaz bi kot pomembno ta trenutek poudaril predvsem svoje mnenje o obujanju orožarske zgodbe.

Čeprav je privlečena iz naftalina.

Prav zaradi tega. Že zdavnaj je bila temeljito preiskana, pravosodni organi so svoje že povedali, zato je, če se pravniško izrazim, pravnomočno zaključena. Načenjanje te afere in kriminaliziranje ljudi, ki so vodili slovensko osamosvojitev, je metanje dimne zavese, da bi se zakrile prave težave. Podobno kot afera Patria pred volitvami leta 2008, s katero so njeni akterji želeli zasaditi dvom o verodostojnost premierja Janše, odvrniti razpravo od dejanskih rezultatov Janševe vlade in od soočenja volilnih programov in ekip.

Orožarska afera je bila obujena od mrtvih z navajanjem izjav iz še sveže knjige avstrijskega novinarja.

Nimamo dokaza, da jo je izzvala Janševa konkurenca iz Slovenije. Se pa ta z velikim veseljem lepi na obtožbe, kar je skrajno nekorektno. Do obtožb bi se morale vse stranke distancirati in povedati, da je bil Janša že preiskovan in da nikoli ni bilo nobenega dokaz o njegovi vpletenosti v korupcijo oziroma trgovino z orožjem. Raje gradijo na obtožbah sumljivega izvora. Ena je prišla od hrvaškega državljana, ki je že bil pravnomočno obsojen, druga pa je bila razglašena na nacionalni televiziji po zamaskirani osebi.

Omenili ste arhivsko zgodbo, v katero se je zapletla SDS. Kje vi vidite jedro te afere?

Pri arhivski aferi je najprej pomembno Türkovo odlikovanje Ertla. Zbor za republiko je to dejanje predsednika republike ostro obsodil; dejali smo, da gre za pljunek v obraz demokraciji. Kot šef represivnega aparata nekdanjega totalitarnega režima Ertl odlikovanja v samostojni in demokratični Sloveniji ne bi smel dobiti. To je žaljivo do vseh žrtev represije prejšnjega režima, in take poteze, ki Slovence deli, si predsednik ne bi bil smel privoščiti. Drugo bistveno vprašanje je dostopnost do dokumentacije nekdanje SDV. Menim, da bi morali biti dokumenti dostopni javnosti, da bi jih lahko proučevali zgodovinarji, publicisti in drugi, razen tistih dokumentov, ki bi kakorkoli ogrozili interes današnje države. A take izjeme bi bilo treba verodostojno dokazati.

VEČ V TISKANI IZDAJI